Akvarel

Akvarel (francosko aquarelle) je slikarska tehnika s kitajskim tušem in prozornimi, v vodi topljivimi barvili. Termin se uporablja tudi za slike, izdelane v tej tehniki.

Akvarel je lahkotna slikarska tehnika izvajalsko pa zelo zahtevna. Značilnost akvarela je, da se vidi risba, barve so transparentne in delujejo vodeno. Bele barve se ne uporablja ampak se pusti da se vidi papir, ki je lahko fino zrnat ali bolj grob, mehkejši ali trši. Uporablja pa lahko tudi papirus, skorjaste papirje, plastiko, pergamentni papir ali usnje, tekstil, les in platno. Kvalitetni papirji so izdelani ročno (najbolj znani so japonski).

Slika se tako, da se pigmente redči z vodo, najpogosteje s čopičem iz naravne dlake (najboljši so čopiči iz dlake veverice, kune ali vola), nato pa se ga nanese na podlago. Barve se lahko prelivajo z ene v drugo (papir je treba prej namočiti) ali pa so robovi ostri, slika se od svetlih proti temnejšim tonom, barvo se lahko odtiskuje, (kot monotipijo) brizgo, maskira se mesta, ki bodo bela. Barve se lahko meša tudi na samem nosilcu – papirju (močno vpojenem).

Akvarelne barve sestavljajo pigment, gumiarabika in voda. Gumiarabikum se topi v vodi v razmerju 1:5 (gumiarabika:voda). Po približno 24 urah se gumiarabika popolnoma raztopi in postane po viskoznosti in barvi podoben medu. To zmes je treba precediti skozi zelo fino sito in nato v tanki plasti zliti na neporozno podlago (plastično folijo) in pustiti dva dni, da se posuši. Suho snov odluščimo s podlage in na približno 3 cm² suhe gumiarabike dodamo čajno žličko pigmenta in nekoliko vode. Ko se gumiarabika ponovno otopi, je akvarelna barva pripravljena.

Mojstri akvarela so bili Angleži, prav tako pa se je uveljavil pri Japoncih. Lahko je samostojna tehnika ali kot mešana (akvarel-akril), kjer služi za podslikavanje.