Jeziki | |
---|---|
skitščina | |
Sorodne etnične skupine | |
Oseti |
Alani (latinsko Alani) so bili staroveško nomadsko iransko ljudstvo.[1][2][3][4][5]
Ime Alan je iranska narečna oblika izraza Arjan.[1][2] Alane, verjetno sorodne Mesagetom, sodobni zgodovinarji povezujejo s srednjeazijskima ljudstvoma Jancai in Aorsi iz kitajskih oziroma rimskih virov.[6] Po preselitvi na zahod so postali dominantni med Sarmati v pontsko-kaspijski stepi. Rimski viri jih omenjajo v 1. stoletju.[1][2] Po naselitvi na ozemlju severno od Črnega morja so pogosto vpadali v iransko Partsko cesarstvo in kavkaške province Rimskega cesarstva.[7] v letih 215–250 so njihovo moč v Pontski stepi zlomili Goti.[4]
Ko so Gote v Pontski stepi okoli leta 375 porazili Huni, se je veliko Alanov skupaj z različnimi gotskimi plemeni preselilo proti zahodu. Leta 406 so skupaj z Vandali in Svebi prečili Ren in se naselili v Orléansu in Valenceu v sedanji osrednji Franciji. Okoli leta 409 so se pridružili Vandalom in Svebom, preko Pirenejev vdrli na Iberski polotok in se naselili v Luzitaniji in Kartagenski Hispaniji.[8] Iberske Alane so leta 418 prepričljivo porazili Vizigoti, ki so nato predali svojo oblast vandalskim Hasdingom.[9] Vandali in Alani so zatem leta 428 preko Gibraltarske ožine vdrli v severno Afriko. Tam so ustanovili kraljestvo, ki je obstajalo do 6. stoletja, ko ga je podjarmil bizantinski cesar Justinijan I. [9]
Alani, ki so ostali pod hunsko oblastjo, so v srednjem veku ustanovili kraljestvo na severnem Kavkazu, ki je obstajalo do mongolske invazije v 13. stoletju. Ti Alani naj bi bili predniki sodobnih Osetov.[7]
Alani so govorili vzhodnoiranski jezik, ki je izhajal iz skitsko-sarmatskega jezika in se kasneje razvil v sodobno osetščino.[2][10][11]