Aluminij

Aluminij, ₁₃Al

Aluminij
Izgovarjava	IPA: [aluˈmiːnij]
Drugo ime	aluminum (U.S., Canada)
Videz	srebrno siv, kovinski sij
Standardna atomska teža Ar, std(Al)	7001269815384000000♠26,9815384(3)[1]
Aluminij v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson B ↑ Al ↓ Ga magnezij ← aluminij → silicij
Vrstno število (Z)	13
Skupina	skupina 13 (borova skupina)
Perioda	perioda 3
Blok	blok p
Razporeditev elektronov	[Ne] 3s2 3p1
Razporeditev elektronov po lupini	2, 8, 3
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	trdnina
Tališče	660,32 °C
Vrelišče	2470 °C
Gostota (blizu s.t.)	2,70 g/cm3
v tekočem stanju (pri TT)	2,375 g/cm3
Talilna toplota	10,71 kJ/mol
Izparilna toplota	284 kJ/mol
Toplotna kapaciteta	24,20 J/(mol·K)
Parni tlak P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k pri T (°C) 1.209 1.359 1.544 1.781 2.091 2.520
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	−2, −1, +1,[2] +2,[3] +3 (amfoterni oksid)
Elektronegativnost	Paulingova lestvica: 1,61
Ionizacijske energije	1.: 577,5 kJ/mol 2.: 1816,7 kJ/mol 3.: 2744,8 kJ/mol (več)
Atomski polmer	empirično: 143 pm
Kovalentni polmer	121±4 pm
Van der Waalsov polmer	184 pm
Spektralne črte aluminija
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	prvobitno
Kristalna struktura	​ploskovno centrirana kocka (pck)
Hitrost zvoka tanka palica	(rolled) 5000 m/s (pri r.t.)
Temperaturni raztezek	23,1 µm/(m⋅K) (pri 25 °C)
Toplotna prevodnost	237 W/(m⋅K)
Električna upornost	26,5 nΩ⋅m (pri 20 °C)
Magnetna ureditev	paramagnetik[4]
Magnetna susceptibilnost	+16,5·10−6 cm3/mol
Youngov modul	70 GPa
Strižni modul	26 GPa
Stisljivostni modul	76 GPa
Poissonovo razmerje	0,35
Mohsova trdota	2,75
Trdota po Vickersu	160–350 MPa
Trdota po Brinellu	160–550 MPa
Številka CAS	7429-90-5
Zgodovina
Poimenovanje	iz alumine, zastarelo za alumina
Prediction	Antoine Lavoisier (1782)
Odkritje	Hans Christian Ørsted (1824)
Poimenoval po	Humphry Davy (1812[a])
Najpomembnejši izotopi aluminija
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 26Al sled 7,17×105 y β+ 26Mg ε 26Mg γ – 27Al 100% stabilen
Kategorija: Aluminij prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Alumínij (iz latiskega alumen – grenka sol, galun) je kemijski element s simbolom Al in vrstnim številom 13. Je mehka, nemagnetna in kovna srebrno bela kovina. V Zemljini skorji je za kisikom in silicijem tretji najpogostejši element in najpogostejša kovina, ki tvori približno 8 % njene mase. Zaradi velike reaktivnosti je v elementarni obliki izjemno redek in omejen samo na ekstremno reduktivna okolja. Udeležen je v več kot 270 različnih mineralih.^[5] Glavna aluminijeva ruda je boksit, najpomembnejše spojine pa oksidi in sulfati.

Pomemben je predvsem zaradi majhne gostote in velike odpornosti proti koroziji, ki je posledica pasivacije površine. Njegove zlitine so ključno gradivo v letalski industriji. Pomemben je tudi na področju transporta in konstrukcij.

Zanimivo je, da kljub temu, da je v naravi zelo razširjen, nobena njegova sol ne sodeluje v nobenem presnovnem procesu nobenega živega organizma. Rastline in živali ga kljub temu dobro prenašajo.^[6] Njegove soli se zaradi razširjenosti in kakšne druge, morda koristne, biološke vloge še vedno preučujejo.

1. ↑ Meija, Juris; in sod. (2016). »Atomic weights of the elements 2013 (IUPAC Technical Report)«. Pure and Applied Chemistry. 88 (3): 265–91. doi:10.1515/pac-2015-0305.
2. ↑ Dohmeier, C.; Loos, D.; Schnöckel, H. (1996). »Aluminum(I) and Gallium(I) Compounds: Syntheses, Structures, and Reactions«. Angewandte Chemie International Edition. 35 (2): 129–149. doi:10.1002/anie.199601291.
3. ↑ D. C. Tyte (1964). »Red (B2Π–A2σ) Band System of Aluminium Monoxide«. Nature. 202 (4930): 383. Bibcode:1964Natur.202..383T. doi:10.1038/202383a0. S2CID 4163250.
4. ↑ Lide, D. R. (2000). »Magnetic susceptibility of the elements and inorganic compounds« (PDF). CRC Handbook of Chemistry and Physics (81st izd.). CRC Press. ISBN 0849304814.
5. ↑ B.Z. Shakhashiri (17. marec 2008). Chemical of the Week: Aluminum Arhivirano 2012-05-09 na Wayback Machine.. SciFun.org. University of Wisconsin. Pridobljeno 4. marca 2012.
6. ↑ W.B. Frank (2009). Aluminum. Ullmann's Encyclopedia of Industrial Chemistry. Wiley-VCH. doi: 10.1002/14356007.a01_459.pub2.

Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=lower-alpha> oznake ali predloge {{efn}} na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=lower-alpha}}  ali predloge {{notelist}} (glej stran pomoči).