Anorganska kemija

Anorganske spojine so zelo raznolike:
A: Diboran (B2H6) ima nenavadne vezi, v katerih si trije atomi delijo dva elektrona.
B: Cezijev klorid (CsCl) ima enostavno kubično kristalno strukturo.
C: Fp2 je organokovinski kompleks.
D: Silikoni imajo mnogo značilnosti organskih polimerov.
E: Grubbsov katalizator je zelo zapletena spojina za katero jo odkritelj leta 2005 dobil Nobelovo nagrado za kemijo.
F: Zeoliti se uporabljajo kot molekularna sita.
G: Bakrov(II) acetat je tudi teoretike presenetil s svojim diamagnetizmom.

Anorganska kemija je prirodoslovna znanost in veja kemije, ki preučuje zgradbo in fizikalno-kemijske lastnosti anorganskih spojin. Zgodovinsko med anorganske snovi uvrščamo snovi, ki so nastale v procesih, ki ne vključujejo življenja, v nasprotju z organskimi spojinami, ki jih obravnava organska kemija. Mednarodna organizacija IUPAC,[1] ki od leta 1918 skrbi za sistematiko, definicije in poimenovanja snovi, ni definirala stroge ločnice med organsko in anorgansko kemijo, saj je bilo odkritih mnogo anorganskih snovi (mineralov), ki so nastali v bioloških procesih, poleg tega pa zelo veliko novo odkritih snovi nenaravnega izvora (pripravljenih v laboratoriju) vsebuje ione ali atome kovin, na katere so vezane manjše ali večje organske molekule.

  1. http://goldbook.iupac.org/

From Wikipedia, the free encyclopedia · View on Wikipedia

Developed by Tubidy