Antoninov zid

Antoninov zid (latinsko Vallum Antonini), zid iz kamna in travne ruše, ki so ga zgradili Rimljani preko sedanjega škotskega Central Belta med mestoma Firth of Forth ob Severnem morju in Firth of Clyde v Irskem morju. Stal je na najbolj severni meji Rimskega cesarstva. Dolg je bil približno 63 km, visok 3 m in širok 5 m. Njegovo zanesljivost je še povečal globok jarek na severni strani zidu. Antoninov zid je bil eden od dveh velikih zidov, ki so ju zgradili Rimljani v severni Britaniji. Njegove ruševine so manj opazne kot ruševine bolj znanega Hadrijanovega zidu na jugu.

Gradnja zidu je naročil rimski cesar Antonin Pij, verjetno zaradi pritiska keltskih plemen iz Kaledonije na sever Britanije. Začela se je leta 142 in je trajala približno dvanajst let. Zid je branilo šestnajst velikih in več manjših trdnjav. Oskrbo in gibanje vojaških enot je omogočala vojaška cesta južno od zidu, ki je povezovala vse utrdbe. Vojaki, ki so gradili zid, so svoje gradbene dosežke in boje s Kaledonci obeležili s številnimi spominskimi ploščami, od katerih se je dvajset ohranilo. Zid so kljub obetavnemu začetku že po dvajsetih letih zapustili in vojaške posadke umaknili na Hadrijanov zid. Leta 208 je cesar Septimij Sever ponovno premaknil vojsko na Antoninov zid in naročil njegovo obnovo, zato ga kasnejši rimski zgodovinarji omenjajo tudi kot Severski zid. Vojska je zid že po nekaj letih ponovno zapustila in ga ni nikoli več obnovila. Večina zidu in utrdb se je sčasoma porušila, vendar so nekateri njegovi ostanki še vidni. Za številne ohranjene objekte skrbita Historic Scotland in UNESCOv odbor za svetovno dediščino.