Stolnica Kristusa Odrešenika, Canterbury | |
---|---|
Cathedral and Metropolitical Church of Christ at Canterbury | |
51°16′47.320″N 1°4′58.804″E / 51.27981111°N 1.08300111°E | |
Kraj | Canterbury, Kent |
Država | Anglija |
Verska skupnost | anglikanska cerkev (prej rimskokatoliška cerkev) |
Spletna stran | canterbury-cathedral.org |
Zgodovina | |
Posvečena | 1070 |
Arhitektura | |
Slog | romanska arhitektura, angleška gotika |
Čas gradnje | 1070–1834 (zadnja večja sprememba) |
Lastnosti | |
Dolžina | 160 m |
Dolžina ladje | 54 m |
Dolžina prezbiterija | 55 m |
Širina | 47 m |
Širina ladje | 22 m |
Višina ladje | 24 m |
Višina prezbiterija | 22 m |
Št. zvonikov | 5 |
Višina zvonika | 72 m (križanje)[1] |
Št. zvonikov | 1 (izgubljen) |
Višina zvonika | 58 m (SZ stolp – uničen 1705) |
Uprava | |
Škofija | Canterbury (od 1072) |
Cerkvena pokrajina | Canterbury |
Vodstvo | |
Nadškof | Justin Welby |
Unescova svetovna dediščina | |
Del | Canterbury Cathedral, St Augustine's Abbey, and St Martin's Church |
Kriterij | Kulturni: (i), (ii), (vi) |
Referenca | 496-001 |
Vpis | (Neznano zasedanje) |
Canterburyjska stolnica v Canterburyju v Kentu je med najstarejšimi in najbolj znanimi krščanskimi objekti v Angliji in je na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Je stolnica canterburyjskega nadškofa, zdaj Justina Welbyja, vodje anglikanske cerkve in simbolnega vodje svetovne anglikanske skupnosti; nadškof se ukvarja z narodnimi in mednarodnimi zadevami, za večino svojih nalog pooblasti škofa Dovra, sufragana, ki je zdaj Trevor Willmott. Uradni naslov je Stolnica in metropolitanska cerkev Kristusa Odrešenika v Canterburyju.
Ustanovljena je bila leta 597 in v celoti obnovljena med letoma 1070 in 1077. Vzhodni konec je bil zelo razširjen v začetku 12. stoletja in v veliki meri obnovljen v gotskem slogu po požaru leta 1174 s pomembnimi razširitvami proti vzhodu za sprejem romarjev, ki so obiskovali svetišče Tomaža Becketa, nadškofa, ki je bil umorjen v stolnici leta 1170. Normanska glavna ladja in stranske ladje so preživele do poznega 14. stoletja, ko so jih porušili, da bi naredili prostor za sedanje strukture.