Dinastija Han

Dinastija Han 漢朝
206 pr. n. št.–220 n. št.
Dinastija Han leta 87 pr. n. št. Osrednji del države je obarvan rjavo. Prikazana so tudi poveljstva (rdeče pike) in protektorati (zelene pike)
Status	imperij
Glavno mesto	Čangan (206 pr. n. št.– 9 n. št., 190–195 n. št.) Luojang (25–190 n. št., 196 n. št.) Šučang (196–220 n.št.)
Skupni jeziki	stara kitajščina
Religija	daoizem, konfucijanstvo, kitajska ljudska verstva
Vlada	monarhija
Cesar
• 202–195 pr. n. št. (prvi)	Gaodzu
• 141–87 pr. n. št.	Vu
• 74–48 pr. n. št.	Šuan
• 25–57 n. št.	Guangvu
• 125-144	Šun
• 144-145	Čong
• 145-146	Dži
• 146-168	Huan
• 168-189	Ling
• 189–220 n. št. (zadnji)	Šjan
Kancler
• 206–193 pr. n. št.	Šjao He
• 193–190 pr. n. št.	Cao Can
• 189–192 n. št.	Dong Džuo
• 208–220 n. št.	Cao Cao
• 220 n. št.	Cao Pi
Zgodovina
• Ustanovitev	206 pr. n. št.
• Bitka pri Gajšjaju; pričetek vladavine nad Kitajsko	202 pr. n. št.
• Prekinitev vladavine dinastije Han	9–23
• pričetek obdobja treh držav	220 n. št.
Površina
ok. 50 pr. n. št.[1]	6.000.000 km2
Prebivalstvo
• 2 n. št.[2]	57.671.400
Valuta	kovanci ban liang in vu džu
Predhodnice Naslednice Dinastija Čin Cao Vej Šu Han Vzhodni Vu
Danes del	Ljudska republika Kitajska Vietnam Severna Koreja

Dinastija Han (poenostavljeno kitajsko: 汉朝; tradicionalno kitajsko: 漢朝; pinjin: Hàn Cháo; Wade–Giles: Han Ch'ao; 206 pr.n.št.–220 n.št.) je bila kitajska cesarska dinastija, ki je nasledila dinastijo Čin in se končala z obdobjem treh držav. Ustanovil jo je vodja upornikov Liu Bang, po smrti znan kot cesar Gaodzu. Kratek čas je njeno vladavino prekinila dinastija Šin (221–207 pr. n. št.), ki jo je vodil nekdanji regent Vang Mang. To medvladje deli obdobje dinastije Han v dve obdobji: Zahodni Han (206 pr. n. št.–9 n. št.) in Vzhodni Han (25–220 n. št.). Štiri stoletja trajajoče obdobje dinastije Han velja za zlato dobo kitajske zgodovine.^[3] Prevladujoča etnična skupina na Kitajskem se še danes imenuje Han, kitajska pisava pa se imenuje hanzi.^[4]

Cesarstvo je bilo razdeljeno na območja, imenovana komandirstva, pod neposrednim nadzorom centralne vlade, in več polavtonomnih kraljestev. Ta kraljestva so sčasoma izgubila vse ostanke avtonomije, predvsem po t. i. vstaji sedmih držav leta 154 pr. n. št. Nomadska konfederacija Šiongnu, ki je obvladovala vzhod evrazijske stepe,^[5] je leta 200 pr. n. št. premagala vojsko Hanov v bitki, po kateri je bila vzpostavljena politična zveza z dinastijo Han kot de facto podrejenim partnerjem. Ker se so kljub zvezi napadi nomadov na mejna ozemlja nadaljevali, je cesar Vu (vladal 141–87 pr. n. št.) sprožil proti njim več vojaških kampanj. Po porazu v tej vojni je bila konfederacija prisiljena sprejeti vazalski položaj. Kampanje so razširile območje vladavine dinastije Han do Tarimske kotline v Srednji Aziji in pripomogle k vzpostavitvi obsežnega omrežja trgovskih poti, znanega kot svilna cesta.

Po letu 92 so evnuhi na dvoru pričeli vedno aktivneje sodelovati v politiki. Nasilni boji za premoč med različnimi klani spremljevalcev cesaric in cesaric vdov so bistveno pripomogli k propadu dinastije. Avtoriteto cesarstva so pomembneje načele tudi velike daoistične združbe, ki so organizirale več uporov. Po smrti cesarja Linga (vladal 168–189) so vojaški častniki izvedli pokol med evnuhi in prevzeli politično moč, ob tem pa razdelili cesarstvo na več delov – pričelo se je obdobje treh držav. Cao Pi je prisilil zadnjega cesarja dinastije Han, da mu je prepustil prestol, kar je formalno pomenilo konec dinastije.

1. ↑ Turchin, Peter; Adams, Jonathan M.; Hall, Thomas D (december 2006). »East-West Orientation of Historical Empires« (PDF). Journal of world-systems research. Zv. 12, št. 2. str. 219–229. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 22. februarja 2007. Pridobljeno 30. junija 2013.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
2. ↑ Nishijima (1986), 595–596.
3. ↑ Zhou (2003), 34.
4. ↑ Schaefer (2008), 279.
5. ↑ Bailey (1985), pp. 25–26