Dinastija Ming

Veliki Ming 大明 (kitajsko) Dà Míng (Pinjin)
1368–1644
Cesarski pečat
Dinastija Ming leta 1415 med vladavino cesarja Jongleja
Kitajska pod dinastijo Ming okoli leta 1580
Status	Cesarstvo
Glavno mesto	Nandžing (1368–1644)[a] Beijing (1403–1644)[b][c]
Skupni jeziki	Uradni jezik: mandarinščina in drugi kitajski jeziki Drugi jeziki: karluški jeziki, stara ujgurščina, tibetanščina, mongolščina, džurčenščina in drugi
Religija	čaščenje neba, taoizem, konfucijanstvo, budizem, kitajska ljudska verovanja, islam, katolištvo
Vlada	absolutna monarhija
Cesar
• 1368–1398 (prvi)	Hongvu
• 1402–1424	Jongle
• 1572–1620 (najdlje vladajoči)	Vanli
• 1627–1644 (zadnji)	Čongdžen
Zgodovinska doba	zgodnji novi vek
• ustanovitev v Nandžingu	23. januar 1368
• Peking razglašen za prestolnico	28. oktober 1420
• padec Pekinga	25. april 1644
• konec Južnega Minga	1662
Površina
1450[1][2]	6.500.000 km2
Prebivalstvo
• 1393[3]	65.000.000
• 1500[4]	125.000.000
• 1600[5]	160.000.000
BDP
• na preb. (nominal.)	198 taelov[6]
Valuta	fiduciarni denar (1368–1450), kitajski kovanci, kitajski bankovci
Predhodnice Naslednice Dinastija Juan Pozni Džin Dinastija Šun Dinastija Ši Južni Ming Macau

Dinastija Ming
"Dinastija Ming" v kitajski pisavi
Kitajsko	明朝
Transkripcije standardna mandarinščina Hanju pinjin Míng cháo Wade–Giles Ming2 ch'ao2 IPA [mǐŋ ʈʂʰǎʊ] Vu Sudžovščina Mín záu Jue: kantonščina Yalska romanizacija Ming4 chiu4 IPA [mȅŋ tsʰȉːu] Džjutping Ming4 ciu4 Min Nan Hokkien POJ Bêng tiâu Tâi-lô Bîng tiâu
Dinastično ime
Kitajsko	大明
Transkripcije standardna mandarinščina Hanju pinjin Dà Míng Wade–Giles Ta4 Ming2 Vu Romanizacija da men Jue: kantonščina Yalska romanizacija Daai6 Ming4 IPA [tàːi mȅŋ] Džjutping daai6 ming4 Min Nan Hokkien POJ Tāi-bêng Tâi-lô Tāi-bîng

Dinastija Ming je bila kitajska vladarska dinastija med letoma 1368 in 1644. Bila je zadnja etnično hanska kitajska dinastija, ki je nasledila mongolsko dinastijo Juan, oblast pa je predala mandžurski dinastiji Čing. Država dinastije Ming (kitajsko: 明朝; pinyin: míng cháo) se je imenovala tudi Veliki imperij Mingov (大明帝国). Čeprav je Peking, glavno mesto Mingov, leta 1644 padel, so ostanki mingovskega prestola in moči, zdaj znani kot Južni Ming, preživeli do leta 1662.

Ta dinastija se je začela kot čas kulturnega razcveta, s kitajskimi trgovci, ki so raziskali ves Indijski ocean in z vzponom kitajske umetnosti, še posebno proizvodnje porcelana, v neslutene višave. Kitajci se začetkov dinastije spominjajo kot čas miru in blaginje. »Ming« sicer pomeni svetel.

Pod vladavino Mingov je bila med drugim zgrajena ogromna vojna mornarica in vojska, s štirijambornimi ladjami z nosilnostjo 1500 ton in pehoto z milijonom vojakov. Vsako leto so v severni Kitajski pridobili preko 100.000 ton železa, v tistem času pa so številne knjige tiskali s tiskarskimi stroji. Zgodnja mingovska Kitajska je bila v svojem obdobju najnaprednejša država na Zemlji. Ljudstvo je med njeno naslednico, dinastijo Čing, močno nasprotovalo vladavini »tujcev« in obnova dinastije Ming je služila za mobilizacijo ljudstva vse do sodobne dobe.

Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=lower-alpha> oznake ali predloge {{efn}} na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=lower-alpha}}  ali predloge {{notelist}} (glej stran pomoči).

1. ↑ Turchin, Adams & Hall (2006), str. 222
2. ↑ Taagepera (1997), str. 500
3. ↑ Ho (1959), str. 8–9, 22, 259.
4. ↑ Frank (1998), str. 109.
5. ↑ Maddison (2006), str. 238.
6. ↑ Broadberry (2014).