Elektronegativnost

Elektronegativnost, ki jo označujemo z grško črko hi (χ), je kemijska lastnost, ki opisuje sposobnost atoma (ali bolj redko funkcionalne skupine), da v kovalentni vezi pritegne valenčne elektrone.^[1] Elektronegativnost je prvi predpostavil Linus Carl Pauling leta 1932 med razvijanjem teorije kovalentne vezi.^[2] Kasneje se je izkazalo, da je elektronegativnost soodnosna z mnogimi drugimi kemijskimi lastnostmi elementov. Elektronegativnosti se ne da izmeriti, temveč jo je treba izračunati iz drugih lastnosti atoma ali molekule. Za izračunavanje se uporablja več metod, med katerimi je nekaj majhnih razlik v številčnih vrednostih, vse metode pa pokažejo nekaj periodičnih trendov med elementi.

Najbolj pogosta metoda za izračunavanje je tista, ki jo je kot prvo predlagal Pauling. Rezultat je niz brezrazsežnih vrednosti od 0,7 do 4, ki ga običajno imenujemo Paulingova lestvica. Vodik ima elektronegativnost enako 2,2. Če se za računanje elektronegativnosti uporabi kakšna druga metoda, se rezultati običajno (ni obvezno) preračunajo v lestvico, ki ima enak razpon kot Paulingova lestvica, se pravi v elektronegativnost v Paulingovih enotah.

Izračunana elektronegativnost ni strogo povezana z lastnostmi atoma, ampak bolj z lastnostmi atoma v molekuli.^[3] Ekvivalentna lastnost prostega atoma je njegova elektronska afiniteta. Pričakovali bi, da se elektronegativnost elementa spreminja z njegovim kemijskim okoljem,^[4] očitno pa gre za prenosno lastnost, ker ima v različnih okoljih primerljive vrednosti.

Nasprotna lastnost je elektropozitivnost, ki je merilo sposobnosti oddajanja elektronov.

1. ↑ "Electronegativity". IUPAC Compendium of Chemical Terminology.
2. ↑ Pauling, L. (1932). »The Nature of the Chemical Bond. IV. The Energy of Single Bonds and the Relative Electronegativity of Atoms«. J. Am. Chem. Soc. 54 (9): 3570–3582.
3. ↑ Pauling, L. (1960). Nature of the Chemical Bond, 3. izdaja. Ithaca, NY: Cornell University Press, str. 88–107.
4. ↑ Greenwood, N. N. & Earnshaw, A. (1984). Chemistry of the Elements. Oxford: Pergamon, str. 30. ISBN 0-08-022057-6