Esej

Esej je ena od proznih literarnih zvrsti, v kateri avtor izpostavi svoje (subjektivno) stališče do problema^[1][2][3][4]. Stališče lahko argumentira s primeri.^[1][3][4] Po Štuhcu esejistove sodbe v tekstu niso dokončne, saj slednji verjame v relativnost spoznanj in sklepov.^[2] Po Štuhcu in Kosu je za esej značilno nazorno in živo nizanje misli, esejist pa v svoj tekst vključuje asociacije, ki se mu porajajo med pisanjem.^[2][3] Pri povezavi eseja z didaktičnostjo se mnenja razhajajo. Matjaž Kmecl^[4] pravi, da je esej didaktična književna vrsta, Štuhec pa trdi ravno nasprotno, da v eseju didaktičnosti ni.^[5] Encyclopaedia Britannica dopušča možnost didaktičnega načina obravnavanja teme, ki pa ni nujen.^[1]

Glede vprašanja, ali je esej samostojna literarna zvrst, se teoretiki razhajajo. Lukács pravi, da ima esej amorfno obliko in še ni prehodil poti osamosvojitve, kot jo je njegov brat — pesništvo: pot razvoja iz primitivne, neizoblikovane enotnosti znanosti, etike in umetnosti.^[6] Nasprotno pa Hass in Hennecke govorita o eseju kot o četrti literarni zvrsti.^[6] Kmecl je v svoji knjigi^[4] protiven, na enem mestu označi esej kot v osnovi strokovno razpravo. Poniž, Barbaričeva in Štrancar pa pravijo, da je esej na meji med čisto beletristiko in pisanjem, ki uporablja prvine filozofsko-logičnega oziroma znanstvenega mišljenja.^[7]

1. ↑ ^{1,0 1,1 1,2} http://www.britannica.com
2. ↑ ^{2,0 2,1 2,2} Miran Štuhec. Slovenska esejistika od začetkov do leta 1950. Študentska založba. 2010
3. ↑ ^{3,0 3,1 3,2} Miran Štuhec. Slovenska esejistika v 2. polovici 20. stoletja. 2003, str. 17
4. ↑ ^{4,0 4,1 4,2 4,3} Matjaž Kmecl. Mala literarna teorija. 1976, str. 308-309
5. ↑ Miran Štuhec. Aristokracija jezika in duha. Študentska založba. 2005, str. 558
6. ↑ ^{6,0 6,1} Denis Poniž. Esej. Literarni leksikon. 1989. str.30
7. ↑ Denis Poniž, Nada Barbarič, Marjan Štrancar. Esej in šolski esej. 1994