Back Fridtjof Nansen Afrikaans فريتيوف نانسين Arabic فريتيوف نانسين ARZ Fridtjof Nansen AVK Frityof Nansen Azerbaijani Фритьоф Нансен Bashkir Фрыцьёф Нансен Byelorussian Фрыт’яф Нансэн BE-X-OLD Фритьоф Нансен Bulgarian ফ্রিদতিয়ফ নানসেন Bengali/Bangla
| Fridtjof Nansen | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | Fridtjof Wedel-Jarlsberg Nansen 10. oktober 1861[1][2][…] Vestre Aker[d], zveza med Švedsko in Norveško |
| Smrt | 13. maj 1930[4][2][…] (68 let) Polhøgda[d], Bærum, Norveška |
| Državljanstvo |  Norveška |
| Poklic | zoolog, polarni raziskovalec, diplomat, profesor, politik, fotograf, hitrostni drsalec, pisatelj |
| Podpis | .svg){kind=small} |
Fridtjof Wedel-Jarlsberg Nansen, norveški polarni raziskovalec, polihistor in politik, nobelov nagrajenec, * 10. oktober 1861, Oslo, Norveška, † [3. maj 1930, Oslo.
Vodil je ekipo, ki je leta 1888 prvič prečkala notranjost Grenlandije, pri čemer je otok prečkala na tekaških smučeh. Mednarodno slavo si je pridobil, ko je med svojo ekspedicijo z ladjo Fram v letih 1893–1896 dosegel rekordno severno zemljepisno širino 86°14′. Čeprav se je po vrnitvi na Norveško umaknil od raziskovanja, so njegove tehnike polarnega potovanja ter njegove inovacije v opremi in oblačilih vplivale na generacijo kasnejših arktičnih in antarktičnih odprav.
Nansen je študiral zoologijo na univerzi Royal Frederick v Christianiji in kasneje delal kot kustos v univerzitetnem muzeju v Bergnu, kjer mu je njegova raziskava centralnega živčnega sistema nižjih morskih bitij prislužila doktorat in pomagala vzpostaviti doktrino nevronov. Kasneje je nevroznanstvenik Santiago Ramón y Cajal leta 1906 prejel Nobelovo nagrado za medicino za svoje raziskave na isto temo.[5] Po letu 1896 se je njegovo glavno znanstveno zanimanje preusmerilo na oceanografijo; med svojim raziskovanjem je opravil številna znanstvena križarjenja, predvsem po severnem Atlantiku, in prispeval k razvoju sodobne oceanografske opreme.
Kot eden vodilnih državljanov svoje države se je Nansen leta 1905 zavzel za konec zveze Norveške s Švedsko in je bil ključnega pomena pri prepričevanju danskega princa Karla (kasnejši Haakon VII. Norveški), da sprejme prestol nove neodvisne Norveške. Med letoma 1906 in 1908 je služil kot norveški predstavnik v Londonu, kjer je pomagal pri pogajanjih o pogodbi o integriteti, ki je Norveški zagotovila neodvisen status.
V zadnjem desetletju svojega življenja se je Nansen posvetil predvsem Društvu narodov, potem ko je bil leta 1921 imenovan za visokega komisarja Lige za begunce. Leta 1922 je prejel Nobelovo nagrado za mir za svoje delo v korist razseljenih žrtev prve svetovne vojne in z njo povezanih konfliktov. Med pobudami, ki jih je predstavil, je bil Nansenov potni list za osebe brez državljanstva, potrdilo, ki ga je nekoč priznavalo več kot 50 držav. Delal je v imenu beguncev skupaj z Vidkunom Quislingom do njegove nenadne smrti leta 1930, potem pa je Liga ustanovila Nansenov mednarodni urad za begunce, da bi zagotovila nadaljevanje njegovega dela. Ta urad je leta 1938 prejel Nobelovo nagrado za mir. Njegovo ime je obeleženo v številnih geografskih značilnostih, zlasti v polarnih regijah.
- ↑ П. Ганзен Нансен, Фритьоф // Энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: Брокгауз — Ефрон, 1897. — Т. XXа. — С. 524-526.
- ↑ 2,0 2,1 Sverdrup H. U. Encyclopædia Britannica
- ↑ 3,0 3,1 SNAC — 2010.
- ↑ Нансен Фритьоф // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
- ↑ J. S. Edwards & R. Huntford (1998). »Fridtjof Nansen: from the neuron to the North Polar Sea«. Endeavour. 22 (2): 76–80. doi:10.1016/s0160-9327(98)01118-1. PMID 9719772.