Galci

Galci, keltsko ljudstvo, ki je od železne dobe do rimskega obdobja prebivalo v Galiji.

Galija je obsegala sedanjo Francijo, Luksemburg, Belgijo, večino Švice in zahodni del Italije ter dele Nizozemske in Nemčije na levem bregu Rena. Večina Galcev je govorila galščino, ki je spadala med kontinentalne keltske jezike in se je po mnenju Julija Cezarja precej razlikovala od akvitanskega in belgijskega jezika.^[1]

Galci pod Brenovim poveljstvom so okoli leta 390 pr. n. št. porazili Rimljane. Galska ekspanzija je dosegla višek v 3. stoletju pr. n. št. med galsko invazijo na Balkan leta 281-279 pr. n. št., ko so galski kolonisti prodrli vse do Male Azije.^[2]

Galci so bili nosilci latenske kulture, ki je cvetela od 5. do 1. stoletja pr. n. št.. V 3. stoletju pr. n. št. so se v več valovih začeli širiti proti jugovzhodu. Prodrli so vse do Grčije in kot Galati ustanovili več naselij v severni srednji Mali Aziji.

V 50. letih pr. n. št. je v galskih vojnah Julij Cezar porazil Galce, ki so se kasneje v rimskem obdobju asimilirali v galsko-romansko kulturo. Med krizo tretjega stoletja se je Galija za kratek čas osamosvojila kot Galsko cesarstvo. Ustanovil ga je cesar Postum, ki je bil batavijskega porekla. Po njegovem uboju leta 268 je cesarstvo izgubilo večino svojega ozemlja, vendar se je obdržalo. Galijo je ponovno osvojil cesar Avrelijan po bitki pri Châlonsu leta 274.

Po prihodu Frankov med selitvijo narodov v 5. stoletju je galščino zamenjala ljudska latinščina.

1. ↑ Julij Cezar: De bello Gallico.
2. ↑ Pausanias, Description of Greece, Phocis