Galske vojne | |||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Vercingetoriks odlaga orožje pred Julijem Cezarjem (Lionel Noel Royer, 1899) | |||||||||
| |||||||||
Udeleženci | |||||||||
Rimska republika | več galskih, belgijskih, britanskih in akvitanskih plemen in nekaj germanskih in iberskih poglavarjev | ||||||||
Poveljniki in vodje | |||||||||
Gaj Julij Cezar Tit Labijen Mark Antonij Kvint Tulij Ciceron Publij Licinij Kras |
Vercingetoriks Ambioriks Komij Ariovist Kasiveljan | ||||||||
Moč | |||||||||
120.000: 60.000 legijonarjev 60.000 pomožnih vojakov | več kot 300.000 borcev, večinoma neregularnih | ||||||||
Žrtve in izgube | |||||||||
več kot 30.000 mrtvih, več kot 10.000 ranjenih | po Cezarjevih podatkih približno 1.000.000, med njimi večinoma civilisti, sodobne raziskave: najmanj nekaj sto tisoč |
Galske vojne, niz vojaških pohodov rimskega prokonzula Julija Cezarja proti več galskim plemenom. Trajale so od leta 58 pr. n. št. do leta 50 pr. n. št. in dosegle višek v odločilni bitki za Alezijo leta 52 pr. n. št., v kateri so prepričljivo zmagali Rimljani in zatem razširili ozemlje Rimska republika čez celo Galijo. Vojne so Juliju Cezarju utrle pot do izključnega vladarja Rimske republike.
Čeprav je Cezar vojne opisal kot preventivne in obrambne, se večina zgodovinarjev strinja, da se je vojskoval predvsem zaradi krepitve svoje politične kariere in plačila svojih velikih dolgov. Z osvojitvijo Galije je Rim zavaroval svojo severno mejo na drugi strani Alp in na Renu.
Galske vojne je opisal Julij Cezar v svoji knjigi Commentarii de bello Gallico (Komentarji galskih vojn), ki je primerno napisana in samo neznatno pristranska in je kot taka najpomembnejši zgodovinski vir o teh vojnah.[1]