Glagolica

Glagólica je pisava, ki si jo je za pisanje v slovanskih jezikih v 9. stoletju izmislil Ciril (s pravim imenom Konstantin), ko je skupaj z bratom Metodom začel širiti krščansko vero med Slovani na Balkanskem polotoku. Podlaga pisave so bila narečja makedonskih Slovanov iz okolice Soluna. Ime izvira iz staroslovanske besede »glagolati« (slovensko govoriti; primerjaj slovensko besedo glagol).

V nekaterih starejših učbenikih piše, da je glagolico izoblikoval iz grških črk, a že bežen pogled nam pove, da to ni res – glagolske črke so precej drugačne od grških, pa tudi od latiničnih. Ciril je bil visoko izobražen in tudi politično spreten mož, zato se je najbrž bolje pridružiti mnenju, da je glagolica namenoma drugačna od drugih pisav – s tem je hotel Ciril poudariti nevtralnost Slovanov v sporih med grškim in rimskim svetom (v tem času so se že pojavljala trenja, ki so pozneje pripeljala do razkola med rimskokatoliško in grško pravoslavno cerkvijo). Zato lahko glagolico štejemo za Cirilovo izvirno avtorsko delo.

Črke v prvotni glagolici so bile zaobljene. To različico pisave imenujemo okrogla (ali »obla«) glagolica.