Back Musiekinstrument Afrikaans Musikinstrument ALS Ġesundmacian ANG آلة موسيقية Arabic الة مزيكا ARZ Instrumentu musical AST Музыкалиял алатал AV Musiqi aləti Azerbaijani Musiginschtrument BAR Музычны інструмент Byelorussian
Glasbílo oziroma glásbeni instrumènt je priprava za izvajanje glasbe. Je naprava, ustvarjena ali prilagojena za ustvarjanje glasbenih zvokov. Načeloma lahko vsak predmet, ki proizvaja zvok, štejemo za glasbilo, saj predmet postane glasbilo zaradi namena. Oseba, ki igra glasbilo, je znana kot instrumentalist ali glasbenik. Zgodovina glasbenih instrumentov sega v začetke človeške kulture. Zgodnji glasbeni instrumenti so se morda uporabljali za obrede, kot je rog za znak uspeha na lovu ali boben v verskem obredu. Kulture so sčasoma razvile skladanje in izvajanje melodij za zabavo. Glasbila so se razvijala v koraku s spreminjajočimi se aplikacijami in tehnologijami.
Datum in izvor prve naprave, ki velja za glasbilo, je sporen. Najstarejši predmet, ki ga nekateri učenjaki imenujejo glasbilo, preprosta piščal, je stara 50.000–60.000 let. Nekatera soglasja datirajo zgodnje piščali na približno 40.000 let nazaj. Vendar večina zgodovinarjev meni, da je določitev določenega časa izuma glasbil nemogoča, saj so bila mnoga zgodnja glasbila izdelana iz živalskih kož, kosti, lesa in drugih neobstojnih materialov.
Glasbila so se razvila neodvisno v številnih naseljenih regijah sveta. Vendar pa je stik med civilizacijami povzročil hitro širjenje in prilagoditev večine instrumentov v krajih daleč od njihovega izvora. Do srednjega veka so bili instrumenti iz Mezopotamije v obmorski jugovzhodni Aziji, Evropejci pa so igrali na instrumente, ki izvirajo iz Severne Afrike. Razvoj v Ameriki je potekal počasneje, vendar so si kulture Severne, Srednje in Južne Amerike delile glasbila.
Do leta 1400 se je razvoj glasbenih instrumentov na številnih območjih upočasnil in prevladoval je Zahod. V obdobju klasične in romantične glasbe, ki je trajalo približno od 1750 do 1900, je bilo razvitih veliko novih glasbil. Medtem ko se je razvoj tradicionalnih glasbil z začetkom v 20. stoletju upočasnil, je širjenje elektrike povzročilo izum novih električnih inštrumentov, kot so električne kitare, sintetizatorji in teremin.
Klasifikacija glasbil je samostojna disciplina. V preteklih letih so bili uporabljeni številni sistemi klasifikacije. Inštrumente je mogoče razvrstiti glede na njihov učinkovit obseg, materialno sestavo, velikost, vlogo itd. Najbolj uveljavljeni sta razdelitev po načinu izvajanja in znanstvena (akustična) razdelitev.
V akustičnem smislu glasbila delimo na:
- idiofone - samozveneče inštrumente
- metalofone - inštrumente, pri katerih zveni kovina
- ksilofone - inštrumente, pri katerih zveni les
- kordofone - inštrumente, ki zvenijo z vibriranjem strun
- aerofone - inštrumente, ki delujejo s pomočjo zraka
- membranofone - inštrumente, pri katerih zvenijo napete kože
- elektrofone - inštrumente, ki delujejo s pomočjo elektrike ali elektronike
glede na način izvajanja pa na:
Razdelitev glede na način izvajanja je dvoumna, saj lahko na nekatere instrumente igramo na več načinov. Na godala, na primer, lahko tudi brenkamo (pizzicato). Podoben primer je klavir, ki bi ga lahko označili tudi kot tolkalo, saj na klaviaturo polagamo prste, kar lahko počnemo tudi pri nekaterih bobnih. Poleg tega se glasbila s tipkami za razliko od ostalih skupin razlikujejo po tem, da spadajo v različne akustične skupine instrumentov, pri klavirju je zvočilo struna, pri orglah zrak, pri celesti kovina in tako dalje. Vseeno je ta razdelitev najbolj ustaljena, zato je glasbena teorija ne zavrača.