Goti

Goti (gotsko *Gut-þiuda (Gotsko ljudstvo)^[1] ali *Gutaniz^[2], staronordijsko Gutar/Gotar, nemško Goten, latinsko Gothi, grško Γότθοι [Góthoi]) so bili vzhodnogermansko ljudstvo. Delili so se na Vizigote (Zahodni Goti) in Ostrogote (Vzhodni Goti). Igrali so pomembno vlogo v padcu Rimskega cesarstva in nastajanju srednjeveške Evrope.

Pomemben vir podatkov o Gotih je Getica (De origine actibusque Getarum - Poreklo in dejanja Gotov), delno izmišljeno delo rimskega zgodovinarja Jordana iz 6. stoletja. Getica opisuje njihovo selitev iz južne Scandze (Skandinavije) v Gothiscandzo, verjetno na ozemlje ob spodnji Visli v sedanji Pomeraniji, in od tam na obalo Črnega morja. Arheolške najdbe iz pomeranske wielbarške kulture in černjakovske kulture severovzhodno od spodnje Donave potrjujejo, da se je nekaj takšnih selitev resnično zgodilo. V 3. stoletju so Goti ali preko spodnje Donave ali preko Črnega morja opustošili Balkan in Malo Azijo vse do Cipra in oplenili Atene, Bizanc in Šparto.^[3] Do 4. stoletja so osvojili Dakijo in se razdelili na najmanj dve skupini: Tervinge, katerim je vladala dinastija Balti in Grevtunge, katerim je vladala dinastija Amali. Skupini je ločevala reka Dnester. Goti so obvladovali ogromno ozemlje, ki se je raztezalo od Donave do Volge in od Črnega morja do Baltika. Svoj višek so dosegli pod kraljema Ermanarikom in Atanarikom.^[4][5]

V poznem 4. stoletju so z vzhoda prišli Huni in vdrli na gotsko ozemlje. Hunom je uspelo podjarmiti mnogo Gotov in jih vključiti v svojo vojsko, skupini pod Fritigernovim vodstvom pa je uspelo pobegniti preko Donave in v bitki pri Odrinu prepričljivo premagati Rimljane. Po zmagi je gotski misijonar Vulfila, ki je sestavil gotsko abecedo, da bi v gotščino prevedel Sveto pismo, mnogo Gotov spreobrnil iz poganstva v arijansko krščanstvo. V. 4., 5.in 6. stoletju so se Goti razdelili na Vizigote, ki so postali rimski federati, in Ostrogote, ki so se pridružili Hunom.

Gotski jezik in kultura sta v srednjem veku skoraj povsem izginila, čeprav se je njun vpliv v manjši meri še vedno čutil v nekaterih zahodnoevropskih državah. Nekaj prebivalcev polotoka Krima je še v 16. stoletju govorilo gotski jezik, poznan kot krimska gotščina.^[6]

1. ↑ W. Ph. Lehmann (1986), A Gothic etymological dictionary, str. 163-164.
2. ↑ Lehmann (1986), str. 163-164; W. Braune in F. Heidermanns, Gotische Grammatik. Mit Lesestücken und Wörterverzeichnis, dopoljnjena izdaja 2004, str. 3.
3. ↑ E. Gibbon (1930), The Decline and Fall of the Roman Empire, Plain Label Books, ISBN 978-1-60303-405-0.
4. ↑ C. Waldman, C. Mason (2006), Encyclopedia of European peoples, 1. del, Infobase Publishing, str. 575, ISBN 978-0-8160-4964-6.
5. ↑ Ostrogoth (people), Britannica Online Encyclopedia.
6. ↑ W.H. Bennett (1980), An Introduction to the Gothic Language, str. 27.