Heraldika

Heráldika (ali grboslovje) je pomožna zgodovinska veda, ki preučuje grbe. Vsa vedenja in znanja, ki jih obsega heraldika, zaradi svoje obširnosti tvorijo posebno umetnostno zgodovinsko vedo.

Začetek grboslovja postavljamo v sredino 12. stoletja (približno v leto 1150, v čas križarskih vojn), ko se je začel uveljavljati srednjeveški družbeni red - fevdalizem. Zaradi obilice simbolike, ki se pojavlja v grbih, je grboslovje v tesni prepletenosti z rodoslovjem (genealogija), družboslovjem (sociologija), umetnostno zgodovino, orožarsko, socialno, politično, gospodarsko, cerkveno in še kakšno zgodovino.

Grboslovje v grobem delimo na:

  • splošno teorijo grboslovja;
  • zgodovino grboslovja;
  • grboslovno pravo;
  • grboslovno oblikovanje in slikanje.

Splošna grboslovna teorija razlikuje štiri glavne zvrsti:

  • krajevno grboslovje (grbi vasi, trgov, mest, občin, pokrajin, dežel);
  • cerkveno grboslovje (grbi cerkvenih dostojanstvenikov, bratovščinh, škofij, cerkvenih redov);
  • grboslovje stanovskih združenj (cehovskih skupnosti, narodnih skupnosti, v novejšem času političnih strank, društev, sindikatov,...);
  • osebno in rodbinsko grboslovje (grbi posameznikov in njihovih potomcev).

From Wikipedia, the free encyclopedia · View on Wikipedia

Developed by razib.in