Hinduizem

Aum, najsvetejši glas in najbolj bistven znak hinduizma, vzet iz Plesa s Šivo, ki predstavlja prvo prikazovanje nevidnega brahmana

Hinduízem ali híndujstvo (सनातन धर्म; Sanātana Darma, približno trajna vera) splošno velja za najstarejšo glavno svetovno vero. Značilnost hinduizma je velika raznolikost verovanj, izvajanj in svetih besedil. Religija izvira iz starodavne vedske kulture vsaj do leta 200 pr. n. št. Hinduizem je tretja najbolj razširjena vera s približno 1,05 milijarde vernikov, od katerih jih 96 % živi na Indijski podcelini. Duh hinduizma, ki ga ni navdihnila določena osebnost, je najbolje zaobjet v vrstici iz starodavne Rigvede, »najstarejšega religioznega svetega besedila na svetu.« (1):

Sanskrt: एकम् सत् विप्रा: बहुधा वदन्ति
Prepis: Ekam sat vipraaha bahudhaa vadanti
Prevod: »Resnica je ena sama, čeprav modreci govorijo o mnogih.«
Rigveda (Knjiga I, Himna CLXIV, Kitica 46)

V bistvu bo vsako duhovno ravnanje, ki mu sledi vera, ljubezen in vztrajnost, pripeljalo do samouresničenja. Zato se hindujska misel razlikuje z močnim bodrenjem strpnosti za različna verovanja, ker si trenutni sistemi ne morejo lastiti izključnega razumevanja transcendentne resnice. Za hinduizem je bila ta zamisel tvorna sila pri določitvi 'večne Darme'. To je večno nespremenjena in samozadostna luč, izostrena in predirljiva, ki se ne ozira na kaos in tokove in vrtince okoli sebe.

Hinduizem je raznolik miselni sistem, za katerega so značilne številne filozofije in skupni koncepti, rituali, kozmološki sistemi, romarska mesta in skupni besedilni viri, ki med drugim razpravljajo o teologiji, metafiziki, mitologiji, vedski jajni, jogi, agamičnih ritualih in gradnji templjev. [1] Pomembne teme hindujskih verovanjih vključujejo štiri Puruṣārte, ustrezne cilje ali cilje človeškega življenja; in sicer Darma (etika. dolžnosti), Arta (blaginja. delo), kama (želje. strasti) in Mokša (osvoboditev. osvoboditev iz kroga smrti in ponovnega rojstva. odrešenja), [2] [3] pa tudi karma. ukrepanje, namen in posledice) in saṃsāra (cikel smrti in ponovnega rojstva). [4] [5] Hinduizem med drugim predpisuje večne dolžnosti, kot so poštenost, preprečevanje, škoditi živim bitjem (Ahiṃsā), potrpljenje, strpnost, samoomejevanje, vrlina in sočutje. [6] Hindujske prakse vključujejo rituale, kot so pudža (bogoslužje) in recitacije, džapa, meditacija djāna), družinsko usmerjeni obredi prehoda, letni festivali in občasna romanja. Nekateri hindujci skupaj izvajanjem različnih jog zapustijo svoj družbeni svet in materialno lastnino ter se odločijo za dosmrtno sanjaso (meništvo), da bi dosegli mokšo.[7]

Hindujska besedila so razvrščena v Śruti ('slišano') in Smṛti ('spominjeno'), katerih glavni sveti spisi so Vede, Upanišade, Mahabarata, Ramajana, in Āgama. [4][8] Obstaja šest šol hindujske filozofije, ki priznavajo avtoriteto Ved: Sānkja, Joga, Njāja, Vajšešika, Mimāmsā in Vedānta.[9][10][11] Čeprav Puranska kronologija navaja geneaologijo tisoč let od Vedskih rišijev dalje, strokovnjaki vidijo hinduizem kot združitev ali sintezo [12] brahmanske ortopraksije z različnimi indijskimi kulturami,[13] različnih korenin[14] in brez posebnega ustanovitelja. Ta hindujska sinteza se je pojavila po vedskem obdobju, med okoli leta 500 [15]–200 pr. n. št. in okoli 300 n. št. obdobju druge urbanizacije in zgodnjega klasičnega obdobja hinduizma, ko so nastajali prvi epi. Hinduizem je zacvetel v srednjeveškem obdobju med upadanjem budizma v Indiji.

Trenutno so štiri največje usmeritve hinduizma vajšnavizem, šaivizem, šaktizem in pametizem.[16] Viri avtoritete in večne resnice v hindujskih besedilih igrajo pomembno vlogo, poleg močne hindujske tradicije dvomiti v avtoritete, kar pomaga poglobiti razumevanje teh resnic in tradicijo dalje razvijati.[17] Hinduizem je najbolj razširjena vera v Indiji, Nepalu in na Mauritiusu. Veliko število hindujskih skupnosti je najti med drugim na Baliju, v Indoneziji, Karibih, Severni Ameriki, Evropi, Oceaniji, Afriki in drugih regijah.[18] [19] Hinduizem je po islamu s 17-odstotno rastjo druga najhitreje rastoča vera na svetu.[20][21]

  1. Michaels 2004.
  2. Bilimoria 2007; see also Koller 1968.
  3. Flood 1997, str. 11.
  4. 4,0 4,1 Klostermaier 2007, str. ;46–52, 76–77.
  5. Brodd 2003.
  6. Dharma, Samanya; Kane, P. V. History of Dharmasastra. Zv. 2. str. 4–5. See also Widgery 1930
  7. Ellinger, Herbert (1996). Hinduism. Bloomsbury Academic. str. 69–70. ISBN 978-1-56338-161-4.
  8. Zaehner, R. C. (1992). Hindu Scriptures. Penguin Random House. str. 1–7. ISBN 978-0-679-41078-2.
  9. Clarke, Matthew (2011). Development and Religion: Theology and Practice. Edward Elgar Publishing. str. 28. ISBN 978-0-85793-073-6. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. decembra 2020. Pridobljeno 11. februarja 2015.
  10. Holberg, Dale, ur. (2000). Students' Britannica India. Zv. 4. Encyclopædia Britannica India. str. 316. ISBN 978-0-85229-760-5.
  11. Nicholson, Andrew (2013). Unifying Hinduism: Philosophy and Identity in Indian Intellectual History. Columbia University Press. str. 2–5. ISBN 978-0-231-14987-7.
  12. Samuel 2008, str. 193.
  13. Hiltebeitel 2007;Flood 1996;Lockard 2007
  14. Narayanan 2009, str. 11.
  15. Hiltebeitel 2007, str. 12.
  16. Lipner 2009, str. ;377, 398.
  17. Frazier, Jessica (2011). The Continuum companion to Hindu studies. London: Continuum. str. 1–15. ISBN 978-0-8264-9966-0.
  18. Vertovec, Steven (2013). The Hindu Diaspora: Comparative Patterns. Routledge. str. 1–4, 7–8, 63–64, 87–88, 141–143. ISBN 978-1-136-36705-2.
  19.  – »Hindus«. Pew Research Center's Religion & Public Life Project. 18. december 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. februarja 2020. Pridobljeno 14. februarja 2015.

     – »Table: Religious Composition by Country, in Numbers (2010)«. Pew Research Center's Religion & Public Life Project. 18. december 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2013. Pridobljeno 14. februarja 2015.
  20. Burke, Daniel. »The fastest growing religion in the world is ...«. CNN. Pridobljeno 4. marca 2021.
  21. Wormald, Benjamin (2. april 2015). »The Future of World Religions: Population Growth Projections, 2010-2050«. Pew Research Center's Religion & Public Life Project (v ameriški angleščini). Pridobljeno 4. marca 2021.

From Wikipedia, the free encyclopedia · View on Wikipedia

Developed by Tubidy