Humanizem (lat. humanitas, človečnost, ljudskost, bistvo človeka) je kulturno-idejna smer, ki je vplivala na razvoj znanosti, filozofije in s tem tudi umetnosti. V ospredje je postavila človeka (homo) in ne Boga, ki ga je poudarjal srednji vek. To imenujemo antropocentrizem. Humanizem se je zaradi gospodarskega razcveta najprej pojavil v italijanskih mestih.
Vzore je iskal v antiki. Poudarjal je individualizem (pomemben je posameznik), senzualizem (pomembno je čutno dojemanje sveta), esteticizem (poudarjanje lepote), Boga pa je enačil z naravo (panteizem).
Mogoče ga je označiti za filozofsko in umetniško smer, ki se je razvila v 14. in 15. stoletju in ki je fevdalno-cerkveni ideolgiji postavila alternativo v novoodkriti antiki in v novem optimističnem pogledu na svet, prežetem s spoštovanjem človekovega dostojanstva. Znanje je bilo vse bolj cenjeno. Razvijati so se začele različne znanosti: medicina, astronomija,matematika, anatomija, biologija in druge
Pojavil se je zaradi upada moči cerkve, zaradi velikih geografskih odkritij in ker so Bizantinski učenjaki pokazali zanimanje za znanje.