Ibn Haldun | |
---|---|
Rojstvo | 27. maj 1332[1] Tunis[2] |
Smrt | 17. marec 1406 (73 let) Kairo |
Poklic | antropolog, zgodovinar, sodnik, avtobiograf, sociolog, ekonomist, filozof, politik, pisatelj, pesnik |
Obdobje | Znanost v srednjem veku |
Regija | Islamska znanost |
Šola/tradicija | sunitska pravna šola Maliki, v glavnem izolat, brez globjih vezi s sodobniki |
Glavna zanimanja | sociologija, ekonomija, trgovina, zgodovina, filozofija zgodovine, znanstvena metodologija, politologija, demografija, teologija, islamske študije |
Pomembne ideje | izviren pristop k modernizaciji družboslovnih znanosti preko islamskih študij; asabija[3], zulm [4], trije tipi oblasti[5]; vzpon in padec civilizacij |
Vplival na
| |
Nasprotoval
|
Ibn Haldūn (arabsko ولي الدين عبد الرحمن بن محمد بن محمد بن أبي بكر محمد بن الحسن - polno ime Abū Zayd ʕAbdu l-Rahman ibn Muħammad ibn Khaldūn al-Haḍramī), arabski zgodovinar, ekonomist in protosociolog, * 27. maj 1332/leta 732 po hidžri, Tunis, † 17. marec 1406/808 po h., Kairo.
Najbolj je poznan po svojem znanstvenem in sociološko metodološkem delu »Mukadima« [6], ki je uvod v obširnejše svetovno zgodovinsko delo[7], v katerem se najbolj osredotoča na zgodovino Arabcev in Berberov islamsko-arabskega zahoda, Magreba, tj. današnje severne Afrike od Maroka do Tunizije. Kljub temu, da je poskušal reformirati arabsko zgodovinopisje in ga postaviti na trdnejše metodološke temelje, njegovo delo v marsičem predhaja številne sodobne družboslovne znanosti in discipline: demografijo, metodologijo zgodovine, ekonomijo, filozofijo zgodovine in sociologijo. Ponovno odkritje njegovega dela v 19. stoletju je sovpadalo z uveljavljanjem sociologije kot znanosti in kritiko metodologije zgodovinopisja[8], vendar je težko potegniti zaključke, kateri elementi njegove misli so kljub očitnim podobnostim s klasiki sociologije, kot so Max Weber, Karl Marx in Emile Durkheim, vplivali na razvoj modernega družboslovja.