Japonski paleolitik

Japonski paleolitik (旧石器時代 "kjusekki džidaj", tudi 先土器文化 "sendoki bunka" predkeramična kultura) je obdobje človeške poselitve japonskega otočja od približno 35.000-14.000 pr. n. št., ko se začne mezolitsko naseljevanje ljudstva Džomon. V času od zadnje ledene dobe (pred 2,58 milijoni let) do danes je bila globalna morska gladina periodično nižja, zato je bilo japonsko otočje preko otoka Sahalin na severu verjetno vsaj občasno kopensko povezano s celinsko Azijo. Tudi Korejska ožina je bila v času zadnjega ledeniškega maksimuma pred približno 25.000 leti zelo ozka, kar je omogočilo prihod staroselcev na območje današnje Japonske. Prihajali so iz Sibirije in Kamčatke preko Hokaida ter iz Kitajske preko Korejskega polotoka. Vsa človeška prisotnost pred tem obdobjem je še vedno stvar ugibanj, saj je avtentičnost starejših artefaktov vprašljiva. Najstarejše kosti so našli v Hamamacu, prefektura Šizuoka. Radiokarbonska datiranje jih umešča 14-18.000 let v preteklost.

Japonski paleolitik je unikaten, saj segajo najdbe klesanih in poliranih kamnitih orodij vsaj 30.000 v zgodovino. Podobno neolitsko tehnologijo bi glede na preostali svet pričakovali šele pred 10.000 leti. Razlogi za tak napredek niso znani, pripisujejo ga ugodnem podnebju v tistem času, ki naj bi blagodejno vplivalo na življenja staroselcev. Obdobje japonskega paleolitika zaradi izvirnosti ne moremo povezati s splošno definicijo paleolitika in njegovih kultur, saj izkazuje značilnosti mezolitika in neolitika.