Back Kernkrag Afrikaans Kernenergie ALS Enerchía nucleyar AN طاقة نووية Arabic طاقة نووية ARY Enerxía nuclear AST Nüvə energetikası Azerbaijani آتوم انرژی‌سی AZB Ядро энергетикаһы Bashkir Kondoulėnė energėjė BAT-SMG

Jedrska energija

Jedrska elektrarna Leibstadt, Švica; hladilni stolp je mnogo večji od vrelovodnega reaktorja, ki je v zgradbi s kupolasto streho
Ameriške ladje na jedrski pogon: (z vrha) križarki USS Bainbridge in USS Long Beach ter USS Enterprise, prva jedrska letalonosilka. Slika je nastala leta 1964 med rekordno plovbo 26.540 nmi (49.152 km) okrog sveta v 65 dneh brez oskrbovanja z gorivom. Posadka letalonosilke je na krovu izpisala Einsteinovo formulo E = mc2.
.

Delež jedrske energije v svetovni proizvodnji električne energije za civilno rabo (skupaj približno 23.816 TWh za leto 2015)[1]

  fosilna goriva (15.961,9 TWh) (66,2 %)
  jedrska energija (2577,1 TWh) (10,7 %)
  vodna energija (3946,3 TWh) (16,4 %)
  Drugo (6,7 %)

Jêdrska energíja je energija, sproščena pri jedrski reakciji, kot so jedrski razpad, razcep jedra in jedrsko zlivanje. Izraz se rabi tudi za opis proizvodnje električne energije v večjem obsegu ali za pogon plovil (večinoma v vojaške namene) s pomočjo jedrskih reaktorjev.

Jedrska energija je uporaba trajne jedrske cepitve za proizvodnjo toplote in električne energije. Jedrske elektrarne so v letu 2013 zagotovile približno 5,7 % svetovne energije in 13 % svetovne proizvodnje električne energije.[2] Leta 2019 je, po poročanju Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA), 443 operativnih jedrskih reaktorjev[3] (čeprav ne proizvajajo vsi električne energije [4]) v 31 državah.[5] Zgrajenih je bilo tudi več kot 150 vojaških plovil na jedrski pogon.

Primer uporabe jedrske energije je jedrska elektrarna, ne-mirnodobna raba jedrske energije pa zajema jedrsko orožje. Vsi obstoječi jedrski reaktorji temeljijo na razcepu težkih jeder, že več desetletij pa potekajo raziskave, namenjene izrabi jedrskega zlivanja v mirnodobne namene.

Mnenja o rabi jedrske energije si nasprotujejo. Po eni strani jo nekateri okoljevarstveniki hvalijo kot izdaten energijski vir, ki ne prispeva k učinku tople grede. Po drugi strani jo drugi okoljevarstveniki kritizirajo zaradi problema jedrskih odpadkov in težkih posledic morebitnih jedrskih nesreč. Jedrska energija se uporablja tudi za vojaške namene - za izredno uničujoče orožje. Marsikje so civilni in vojaški programi jedrske energije povezani.

Jedrsko energijo lahko uporabljamo tudi v radioizotopskem termoelektričnem generatorju, ki namesto s cepitvijo jeder ustvarja toploto s podkritičnim jedrskim razpadom, pri katerem je masa jedrskega goriva veliko manjša od kritične. Takšni generatorji poganjajo vesoljske sonde in nekatere svetilnike, zgrajene v Sovjetski zvezi.

Za pomembnejše jedrske nesreče veljajo Černobilska nesreča (1986), nesreča v elektrarni Fukušima-Daiči (2011) in nesreča v elektrarni Otok treh milj v Pensilvaniji, ZDA (1979).[6] Prav tako je bilo nekaj nezgod podmornic na jedrski pogon.[6][7][8] Raziskave varnostnih izboljšav se nadaljujejo,[9] da bi se lahko jedrsko zlivanje, ki je varnejše, uporabljalo tudi v prihodnosti. Od leta 2012 je po poročanju Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) po vsem svetu v gradnji 68 civilnih jedrskih reaktorjev in to v 15 državah.[3]

V ZDA so bila dovoljenja za skoraj polovico njihovih reaktorjev podaljšana za 60 let,[10] in načrti za gradnjo ducat novih reaktorjev so v resni obravnavi.[11] Toda nesreča v japonski elektrarni Fukušima Daiči leta 2011 je spodbudila premisleke o politiki jedrske energije v številnih državah.[12] Nemčija se je odločila, da zapre vse svoje reaktorje do leta 2022, Italija pa je prepovedala uporabo jedrske energije.[12] Po Fukušimi je Mednarodna agencija za jedrsko energijo prepolovila svojo oceno proizvodnje dodatnih jedrskih zmogljivosti, ki bodo zgrajene do leta 2035.

  1. ↑ »IEA – Key world energy statistics, 2015« (PDF). Pridobljeno 6. aprila 2017.[mrtva povezava]
  2. ↑ (PDF) Key World Energy Statistics 2012. Mednarodna agencija za energijo. 2012. https://www.iea.org/publications/freepublications/publication/kwes.pdf. Pridobljeno 2012-12-17. 
  3. ↑ 3,0 3,1 »IAEA Releases 2019 Data on Nuclear Power Plants Operating Experience«. Power Reactor Information System. Mednarodna agencija za jedrsko energijo.
  4. ↑ http://www.taipeitimes.com/News/front/archives/2012/06/17/2003535527
  5. ↑ »World Nuclear Power Reactors 2007-08 and Uranium Requirements«. World Nuclear Association. 9. junij 2008. Arhivirano iz spletišča dne 3. marca 2008. Pridobljeno 21. junija 2008.
  6. ↑ 6,0 6,1 »The Worst Nuclear Disasters«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. avgusta 2013. Pridobljeno 26. marca 2013.
  7. ↑ Strengthening the Safety of Radiation Sources p. 14.
  8. ↑ Johnston, Robert (23. september 2007). »Deadliest radiation accidents and other events causing radiation casualties«. Database of Radiological Incidents and Related Events.
  9. ↑ Baurac, David (2002). »Passively safe reactors rely on nature to keep them cool«. Argonne Logos. Zv. 20, št. 1. Argonne National Laboratory.
  10. ↑ »Nuclear Power in the USA«. World Nuclear Association. Junij 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. novembra 2007. Pridobljeno 25. julija 2008.
  11. ↑ Wald, Matthew L. (7. december 2010). »Nuclear 'Renaissance' Is Short on Largess«. The New York Times. Pridobljeno 7. novembra 2019.
  12. ↑ 12,0 12,1 Westall, Sylvia; Dahl, Fredrik (24. junij 2011). »IAEA Head Sees Wide Support for Stricter Nuclear Plant Safety«. Scientific American. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. junija 2011. Pridobljeno 19. marca 2013.
From Wikipedia, the free encyclopedia · View on Wikipedia

Developed by Tubidy