Julijan (rimski cesar)

Julijan Odpadnik Flavivs Clavdivs Ivlianvs Ἰουλιανός Ἀποστάτης
63. cesar Rimskega cesarstva
Julianova podoba na bronastem kovancu iz Antiohije, kovanem leta 360-363
Vladanje	• cezar: 6. november 355 – februar 360 • avgust: februar 360 – 3. november 361 • izključni avgust: 3. november 361 – 26. junij 363
Predhodnik	Konstancij II., bratranec
Naslednik	Jovijan
Rojstvo	17. november 331[1] Konstantinopel
Smrt	26. junij 363[2] (31 let) Mezopotamija
Pokop	Tarz
Potomci	ni znano
Imena • Flavius Claudius Julianus (od rojstva do imenovanja za cezarja) • Flavius Claudius Julianus Caesar (kot cezar) • Flavius Claudius Julianus Augustus (kot avgust)
Rodbina	Konstantinska dinastija
Oče	Julij Konstancij
Mati	Bazilina

Julijan (grško Φλάβιος Κλαύδιος Ἰουλιανός Αὔγουστος [Flávios Klaúdios Julianós Augustos], latinsko Flavivs Clavdivs Ivlianvs), znan tudi kot Julijan Odpadnik in Julijan Filozof, je bil filozof in grški pisec^[3] in od leta 360 do 363 rimski cesar, * 331/332,^[4] Konstantinopel, † 26. junij 363, Maranga ob Tigrisu, Mezopotamija.

Bil je član Konstantinske dinastije. Cesar Konstancij II. ga je leta 355 imenoval za cezarja zahodnih provinc, kjer se je uspešno vojskoval proti Alemanom in Frankom. Najbolj odmevna je bila njegova zmaga nad Alemani v bitki pri Argentoratu leta 357, v kateri je bila njegova vojska v manjšini. Leta 360 so ga vojaki v Luteciji (sedanji Pariz) proglasili za avgusta (cesarja), kar je sprožilo državljansko vojno med Julijanom in Konstancijem. Konstancij je še pred odločilno bitko z rivalom umrl in Julijan je postal njegov zakoniti naslednik. Leta 363 je začel ambiciozen vojni pohod proti Sasanidom. Po začetnih uspehih je bil v bitki smrtno ranjen in je kmalu zatem umrl.

Julijan je bil zelo nenavadna osebnost: bil je vojaški poveljnik, teozof, socialni reformator in pisec.^[5] Bil je zadnji nekrščanski vladar Rimskega imperija, ki je želel, da bi se cesarstvo vrnilo k starim rimskim vrednotam in se s tem rešilo pred razpadom.^[6] Očistil je vrh državne birokracije in poskušal oživiti tradicionalno rimsko versko prakso na račun krščanstva. Zaradi njegovega zavračanja krščanstva v korist neoplatonskega poganstva ga je cerkev imenovala Odpadnik (grško Ἀποστάτης [Apostátes] ali Παραβάτης [Parabántes] – prestopnik.^[7]

Bil je zadnji cesar iz Konstantinske dinastije, ki je bila prva krščanska dinastija v Rimskem cesarstvu.

1. ↑ Гревс И. М. Юлиан, Флавий Клавдий // Энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: Брокгауз — Ефрон, 1904. — Т. XLI. — С. 333-341.
   d:Track:Q602358d:Track:Q4148372d:Track:Q19908137d:Track:Q23892994d:Track:Q24512618
2. ↑ Юлиан // Большая энциклопедия — Sankt Peterburg.: Prosveščenje, 1905. — Vol. 20. — str. 700.
   d:Track:Q4380954d:Track:Q78304570d:Track:Q4091878d:Track:Q23927511
3. ↑ M. Grant, Greek and Latin authors, 800 B.C.-A.D., Part 1000, H. W. Wilson Co., 1980 str. 240, ISBN 0-8242-0640-1.
4. ↑ A.H. Jones, J.R. Martindale in J. Morris, Prosopography of the Later Roman Empire, I. del, str. 447.
5. ↑ D. Glanville, Julian the Apostate at Antioch, Church History, 8. del, 4, december 1939, str. 305.
6. ↑ P. Athanassiadi, Julian. An Intellectual Biography, Routledge, London, 1992, str. 88, ISBN 0-415-07763-X.
7. ↑ E. Gibbon, The History of the Decline and Fall of the Roman Empire, 23. poglavje.