Klinopis

Klinopis
Trojezični klinopisni napis Kserksa I. v trdnjavi Van, Turčija, pisan v stari perzijščini, elamščini in babilonščini
Tip	Logografska in silabična
Jeziki	sumerščina, akadščina, eblaitščina, elamščina, hatščina, hetitščina, huritščina, luvijščina, urartščina, stara perzijščina
Ustvarjeno	okoli 3200 pr.n. št.[1]
Obdobje	okoli 31. stoletja pr. n. št. do 2. stoletja n. št.
Starševski sistemi	(protopisava) {{{name}}}
Otroški sistemi	noben; vplival na obliko ugaritskega alfabeta; domnevno inspiriral staroperzijski klinopis
ISO 15924	Xsux, 020
Smer	leva-proti-desni
Unicode alias	Cuneiform
Unicode razpon	U+12000 to U+123FF Klinopis U+12400 to U+1247F Klinopisna števila in ločila
Ta članek vsebuje IPA fonetične simboleBrez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Klinopis^[2][3] je bil eden od najstarejših sistemov pisave, ki so ga iznašli Sumerci v staroveški Mezopotamiji.^[4][5] Prepoznaven je po klinasto oblikovanih potezah v znakih, vtisnjenih s trikotno prirezanim trsom ali pisalom v mehko glinasto tablico.^[6][7][8][9]

Naziv klinopis izhaja iz latinskega izraza cuneus – klin. Besedo klinopis je leta 1700 skoval angleški orientalist Thomas Hyde (1663–1703), ki ga je odkril v Perzepolisu.^[10] Kot avtor besede klinopis se pogosto omenja tudi nemški naravoslovec, zdravnik in raziskovalec Engelbert Kaempfer (1651–1716), ki je priznal, da pozna Hydovo delo.^[11][12][12]

Klinopis je nastal v Sumeriji v poznem 4. tisočletju pr. n. št. (obdobje Uruk IV) za zapis izoliranega sumerskega jezika. Začel se je kot sistem piktogramov, poenostavljenih sličic, prevzetih iz starejšega sistema simbolov, ki so se uporabljali za računanje. V 3. tisočletju pr. n. št. se je slikovni zapis poenostavil, postal bolj abstrakten in razvil manjše znake (hetitski klinopis). Sistem je postal kombinacija zapisa glasov, zlogov in soglasniškega alfabeta.

Izvirno sumersko pisavo so prilagodili za pisanje semitske akadščine (Asirija/Babilonija) ter eblaitskih in amoritskih jezikov, elamščine, hatščine, huritščine in urartščine, pa tudi indoevropskih jezikov, kot sta bila hetitščina in luvijščina. Klinopis je dal navdih za kasnejši semitski ugaritski alfabet in staroperzijski klinopis. Klinopis se je v novoasirskem obdobju (911–612 pr. n. št.) postopoma nadomestil s feničanskim alfabetom in v 2. stoletju n. št. popolnoma izginil. Njegovi zadnji sledovi so bili odkriti v Asiriji in Babiloniji. Vsebina zapisov je bila popolna neznanka, dokler ga niso v 19. stoletju začeli razvozlavati.

Geoffrey Sampson je dognal, da so "egipčanski hieroglifi nastali malo po sumerski pisavi in verjetno pod njenim vplivom".^[13] Sampson ugotavlja, da je "splošna ideja za zapisovanje besed v Egipt prišla verjetno iz sumerske Mezopotamije".^[14][15] Za povezave med Egiptom in Mezopotamijo v obdobju izumljanja pisave je veliko dokazov. Standardna rekonstrukcija razvoja pisave umešča razvoj sumerskega protoklinopisa praviloma pred razvoj egipčanskih hieroglifov in domneva, da so se hieroglifi razvili pod vplivom klinopisa.^[16]

Ocenjuje se, da se je med arheološkimi izkopavanji odkrilo od pol milijona^[17] do dva milijona klinopisnih tablic, od katerih je približno 30.000^[18] -100.000 prebranih ali objavljenih. Največjo zbirko tablic ima Britanski muzej (okoli 130.000). Sledijo mu Muzej prednjeazijskih kultur v Berlinu, Muzej Louvre, Arheološki muzeji v Istanbulu, Nacionalni muzej Iraka, Babilonska zbirka v Yaleu (okoli 40.000) in Pennov muzej. Za njihovo preučevanje, prevajanje in objavo bo potrebnih nekaj stoletij, ker je na svetu samo nekaj sto strokovnjakov, sposobnih opraviti to delo.^[17][18]

1. ↑ Feldherr, Andrew; Hardy, Grant, ur. (17. februar 2011). The Oxford History of Historical Writing: Volume 1: Beginnings to AD 600. Oxford University Press. str. 5. doi:10.1093/acprof:osobl/9780199218158.001.0001. ISBN 9780199218158.
2. ↑ Definition of cuneiform in English Arhivirano 2020-07-18 na Wayback Machine.. Oxford Dictionaries. Arhivirano iz izvirnika 25. septembra 2016. Pridobljeno 30. julija 2017.
3. ↑ Cuneiform: Irving Finkel & Jonathan Taylor bring ancient inscriptions to life. The British Museum. 4. junij 2014. Arhivirano iz izvirnika 17. oktobra 2015. Pridobljeno 30. julija 2017.
4. ↑ Visible language: inventions of writing in the ancient Middle East and beyond. Woods, Christopher, 1968-, Emberling, Geoff., Teeter, Emily., University of Chicago. Oriental Institute. Chicago, Ill.: Oriental Institute of the University of Chicago. 2010. str. 13. ISBN 9781885923769. OCLC 664327312.
5. ↑ Starr, Jerald Jack. The invention and evolution of Sumerian writing. Sumerian Shakespeare. Pridobljeno 30. aprila 2019.
6. ↑ Cammarosano, Michele (2017–2018). Cuneiform Writing Techniques. cuneiform.neocities.org. Pridobljeno 18. Julija 2018.
7. ↑ Cammarosano, Michele (2014). The "Cuneiform Stylus".Mesopotamia. XLIX: 53–90 – via https://osf.io/dfng4/.
8. ↑ Bramanti, Armando (2015). The Cuneiform Stylus. Some Addenda. Cuneiform Digital Library Notes. 2015 (12).
9. ↑ Taylor, Jonathan. Wedge Order in Cuneiform: a Preliminary Survey.
10. ↑ Thomas Hyde, Historia Religionis Veterum Persarum [Zgodovina religije starih Perzijcev]. Oxford, Anglija: Sheldonian Theater, 1700. Str. 526. [latinsko].
11. ↑ Meade, 1974, str. 5. Arhivirano 19. decembra 2016 na Wayback Machine. Glej: Kaempfer, Engelbert. Amoenitatum Exoticarum ... [O tujih čarih] (Lippe (Lemgoviae), (nemško): Heinrich Wilhelm Meyer, 1712). str. 331.
12. ↑ ^{12,0 12,1} Maurray, Stuart A. P. (2009). The Library: An Illustrated History. Chicago: Skyhorse Publishing. str. 7. ISBN 978-1-61608-453-0.
13. ↑ Geoffrey Sampson (1. januar 1990). Writing Systems: A Linguistic Introduction. Stanford University Press. str. 78–. ISBN 978-0-8047-1756-4. Pridobljeno 31. oktobra, 2011.
14. ↑ Geoffrey W. Bromiley (junij 1995). The international standard Bible encyclopedia. Wm. B. Eerdmans Publishing. str. 1150–. ISBN 978-0-8028-3784-4. Pridobljeno 31. oktobra 2011.
15. ↑ Iorwerth Eiddon, Stephen Edwards in drugi. The Cambridge Ancient History (3d ed., 1970). str. 43–44.
16. ↑ Barraclough, Geoffrey; Stone, Norman (1989). The Times Atlas of World History. Hammond Incorporated. str. 53. ISBN 9780723003045.
17. ↑ ^{17,0 17,1} "Cuneiform Tablets: Who's Got What?". Biblical Archaeology Review, 31 (2), 2005. Arhivirano iz izvirnika 5. julija 2014.
18. ↑ ^{18,0 18,1} Watkins, Lee; Snyder, Dean (2003). The Digital Hammurabi Project (PDF). The Johns Hopkins University. Arhivirano iz izvirnika 14. julija 2014.