Lahmidsko kraljestvo المناذرة
| |
---|---|
ok. 300–602 | |
Status | odvisnost od Sasanidskega cesarstva |
Glavno mesto | Al-Hirah |
Skupni jeziki | |
Religija | Uradno: • Vzhodna sirska cerkev[1] Neuradno: • predislamsko arabsko poganstvo • manihejstvo • krščanstvo |
Vlada | Monarhija |
Zgodovina | |
• ustanovitev | ok. 300 |
• priključitev k Sasanidskemu cesarstvu | 602 |
Lahmidi (arabsko اللخميون), al-Manazira (المناذرة) ali Banu Lahm (بنو لخم) so bili arabska vladarska dinastija, ki je od poznega 3. stoletja do leta 602 vladala v južnem Iraku in vzhodni Arabiji. Prestolnica kraljestva je bila al-Hira.[2][3] Lahmidi so bili občasno zavezniki in podložniki Sasanidskega cesarstva ter udeleženci rimsko-perzijskih vojn. Izraz Lakmidi se je uporabljal tudi za vladajočo dinastijo, novejši znanstveniki pa slednjo raje imenujejo Nasridi.[4]
Oblast Nasridov se je razširila na njihove arabske zaveznike v Bahrajnu in Jamami v osrednji Arabiji. Ko je Kozrav II. odstavil in usmrtil al-Numana III., zadnjega vladarja iz dinastije Nasridov, so se njegovi arabski zavezniki v Najdu dvignili z orožjem in porazili Sasanide v bitki pri Di Karju. Sasanidi so po porazu izgubili oblast v vzhodni Arabiji.[5] Zmaga pri Di Karju je med Arabci vzbudila samozaupanje in navdušenje in je veljala za začetek novega obdobja.[6][7]