Livermorij

Livermorij, ₁₁₆Lv

Livermorij
Izgovarjava	IPA: [livermorij]
Masno število	[293]
Livermorij v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson Po ↑ Lv ↓ (Usn) moskovij ← livermorij → tenes
Vrstno število (Z)	116
Skupina	skupina 16 (halkogeni)
Perioda	perioda 7
Blok	blok p
Razporeditev elektronov	[Rn] 5f14 6d10 7s2 7p4 (napovedano)[1]
Razporeditev elektronov po lupini	2, 8, 18, 32, 32, 18, 6 (predvideno)
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	solid (predvideno)[1][2]
Tališče	364–507 °C (ekstrapolirano)[2]
Vrelišče	762–862 °C (ekstrapolirano)[2]
Gostota (blizu s.t.)	12,9 g/cm3 (predvideno)[1]
Talilna toplota	7,61 kJ/mol (ekstrapolirano)[2]
Izparilna toplota	42 kJ/mol (predvideno)[3]
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	(−2),[4] (+2), (+4) (napovedano)[1]
Ionizacijske energije	1.: 663,9 kJ/mol (predvideno)[5] 2.: 1330 kJ/mol (predvideno)[3] 3.: 2850 kJ/mol (predvideno)[3] (več)
Atomski polmer	empirično: 183 pm (predvideno)[3]
Kovalentni polmer	162–166 pm (ekstrapolirano)[2]
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	umetno
Številka CAS	54100-71-9
Zgodovina
Poimenovanje	po Lawrence Livermore National Laboratory,[6] delno poimenovano po Livermore, California
Odkritje	Joint Institute for Nuclear Research in Lawrence Livermore National Laboratory (2000)
Najpomembnejši izotopi livermorija
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 290Lv sint. 8,3 ms α 286Fl 291Lv sint. 19 ms α 287Fl 292Lv sint. 13 ms α 288Fl 293Lv sint. 57 ms α 289Fl 294Lv sint. 54 ms? α 290Fl
Kategorija: Livermorij prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Livermorij je sintetični kemični element s simbolom Lv in atomskim številom 116. Gre za izjemno radioaktivnen element, ki je bil narejen le v laboratorijih in v naravi ni bil opažen. Element je poimenovan po Narodnem laboratoriju Lawrence Livermore v ZDA, ki je sodeloval s Združenim inštitutom za jedrske raziskave (JINR) v Dubni v Rusiji, da sta s poskusi med leti 2000 in 2006 odkrila livermorij. Ime laboratorija se nanaša na mesto Livermore v Kaliforniji, kjer se nahaja, samo pa je bilo poimenovano po rejniku in lastniku zemljišča Robertu Livermoreju. Ime je IUPAC sprejel 30. maja 2012. Znani so štirje izotopi livermorija z masnim številom od 290 do vključno 293; najdlje živeči med njimi je livermorij-293 z razpolovno dobo približno 60 milisekund. Poročali so o petem možnem izotopu z masnim številom 294, ki pa še ni potrjen.

V periodnem sistemu je uvreščen v p-blok in je transaktinoidni element. Je član 7. periode in je uvrščen v skupino 16 kot najtežji halkogen, čeprav ni potrjeno, da se obnaša kot težji homolog halkogena polonija. Izračunano je, da ima Livermorij nekaj podobnih lastnosti kot njegovi lažji homologi (kisik, žveplo, selen, telur in polonij) in da je šibka kovina, vendar bi se od njih moral tudi kar precej razlikovati.

1. ↑ ^{1,0 1,1 1,2 1,3} Hoffman, Darleane C.; Lee, Diana M.; Pershina, Valeria (2006). »Transactinides and the future elements«. V Morss; Edelstein, Norman M.; Fuger, Jean (ur.). The Chemistry of the Actinide and Transactinide Elements (3rd izd.). Dordrecht, The Netherlands: Springer Science+Business Media. ISBN 978-1-4020-3555-5.
2. ↑ ^{2,0 2,1 2,2 2,3 2,4} Bonchev, Danail; Kamenska, Verginia (1981). »Predicting the Properties of the 113–120 Transactinide Elements«. Journal of Physical Chemistry. American Chemical Society. 85 (9): 1177–1186. doi:10.1021/j150609a021.
3. ↑ ^{3,0 3,1 3,2 3,3} Fricke, Burkhard (1975). »Superheavy elements: a prediction of their chemical and physical properties«. Recent Impact of Physics on Inorganic Chemistry. Structure and Bonding. 21: 89–144. doi:10.1007/BFb0116498. ISBN 978-3-540-07109-9. Pridobljeno 4. oktobra 2013.
4. ↑ Thayer, John S. (2010). »Relativistic Effects and the Chemistry of the Heavier Main Group Elements«. Relativistic Methods for Chemists. Challenges and Advances in Computational Chemistry and Physics. 10: 83. doi:10.1007/978-1-4020-9975-5_2. ISBN 978-1-4020-9974-8.
5. ↑ Pershina, Valeria. »Theoretical Chemistry of the Heaviest Elements«. V Schädel, Matthias; Shaughnessy, Dawn (ur.). The Chemistry of Superheavy Elements (2nd izd.). Springer Science & Business Media. str. 154. ISBN 9783642374661.
6. ↑ »Element 114 is Named Flerovium and Element 116 is Named Livermorium«. IUPAC. 30. maj 2012.