MPEG-2

MPEG-2 (ISO/IEC 13818) se je prvič pojavil v juliju leta 1990 pod imenom »Generic coding of Moving Pictures and Associated Audio«. Novembra 1994 pa so bili potrjeni prvi trije deli standarda, eno leto kasneje pa še ostali. MPEG-2 standard je pravzaprav razširitev standarda MPEG-1. Ustvarjen je bil z namenom za razširjeno oddajanje pri velikem pretoku podatkov (3-15 Mbit/s). Vpeljuje dodatne algoritme za efektivno kodiranje prepletenega videa, podporo za širok rang pretoka bitov, ter podporo za kodiranje večkanalnega prostorskega zvoka.
Sestavljen je iz 8 osnovnih delov. Prvi trije deli združujejo internacionalno definicijo standarda, ostali pa le izpolnjujejo različne nivoje.

Ena najbolj pomembnih razširitev standarda je 4:2:2 profil (format ponazarja, da je polovica vrednosti krominance = razlika dejanske barve in prikazane, izbrisana), ki razširja uporabo MPEG-2 za televizijski studio.

Tehnologije, ki še uporabljajo MPEG-2 so:

• CATV (Cable Television) – uporablja MPEG-2 za kompresijo in dekompresijo videa za destribucijo in prenos. Želijo imeti čim bolj kvaliteten video in pasovna širina je na voljo za visoke hitrosti prenosa.
• DBS (Direct Broadcast Satellite) – uporabljajo ta standard za direkten prenos audia in videa.
• največ ga pa srečujemo na DVD-jih (Digital Versatile Disc).