Back Koninkryk Masedonië Afrikaans مملكة مقدونيا Arabic Reinu de Macedonia AST Makedoniya çarlığı Azerbaijani مقدونیه چارلیغی AZB Старажытная Македонія Byelorussian Старажытная Македонія BE-X-OLD Древна Македония Bulgarian ম্যাসেডোনিয়া (প্রাচীন রাজ্য) Bengali/Bangla Rouantelezh Makedonia Breton
Makedonija Μακεδονία
| |
|---|---|
| |
 Verginino Sonce
| |
 Makedonsko kraljestvo 336 pr. n. št. (oranžna) | |
| Glavno mesto | |
| Skupni jeziki | Antična makedonščina, atiška grščina, Koine grščina |
| Religija | Grški politeizem, helenistična religija |
| Vlada | monarhija |
| kralj | |
• 808–778 pr. n. št. | Karan Makedonski (prvi) |
• 179–168 pr. n. št. | Perzej Makedonski (zadnji) |
| Zakonodajalec | Sinedrij |
| Zgodovinska doba | Antika |
• Ustanovitev: Karan Makedonski | 808 pr. n. št. |
| 512/511–493 pr. n. št. | |
| 492–479 pr. n. št. | |
| 359–336 pr. n. št. | |
| 338–337 pr. n. št. | |
| 335–323 pr. n. št. | |
| 323 pr. n. št. | |
| 322–275 pr. n. št. | |
| 168 pr. n. št. | |
| Površina | |
| 323 pr. n. št.[4][5] | 5.200.000 km2 |
| Valuta | Tetradrahma |
Makedonija (grško Μακεδονία) je bila starodavno kraljestvo na obrobju Arhaične in Klasične Grčije[6] in kasneje prevladujoča država Helenistične Grčije.[7] Kraljestvo je ustanovila in sprva vladala kraljevska rodbina Argead, ki sta ji sledili rodbini Antipatrid in Antigonid. Prvo kraljestvo, ki je bilo dom starih Makedoncev, je bilo osredotočeno na severovzhodnem delu grškega polotoka[8] in mejilo na Epir na zahodu, Peonija na severu, Trakijo na vzhodu in Tesalijo na jugu.
Pred 4. stoletjem pr. n. št. je bila Makedonija majhno kraljestvo zunaj območja, ki so ga obvladovale velike mestne države Atene, Šparta in Tebe, in je bila za kratek čas podrejena Ahemenidski Perziji. V času vladavine argeadskega kralja Filipa II. (359–336 pr. n. št.) si je Makedonija z osvajanjem in diplomacijo podredila celinsko Grčijo in traško Odriško kraljestvo. Z reformirano vojsko, ki je vsebovala falange, ki so vihtele sariso, je Filip II. premagal stare sile Aten in Teb v bitki pri Hajroneji leta 338 pr. n. št. Sin Filipa II. Aleksander Veliki, ki je vodil zvezo grških držav, je izpolnil očetov cilj poveljevanja celotni Grčiji, ko je po uporu mesta uničil Tebe. Med naslednjo Aleksandrovo osvajalsko kampanjo je strmoglavil Ahemenidsko cesarstvo in osvojil ozemlje, ki se je raztezalo vse do reke Ind. Za kratek čas je bilo njegovo makedonsko cesarstvo najmočnejše na svetu – dokončna helenistična država, ki je začela prehod v novo obdobje starogrške civilizacije. Grška umetnost in literatura sta cveteli v novih osvojenih deželah, napredek v filozofiji, tehniki in znanosti pa se je razširil po večjem delu starodavnega sveta. Posebno pomembni so bili prispevki Aristotela, Aleksandrovega učitelja, čigar spisi so postali temeljni kamen zahodne filozofije.
Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št., vojne diadohov, ki so sledile, in razdelitvi Aleksandrovega kratkotrajnega cesarstva je Makedonija ostala grško kulturno in politično središče v sredozemski regiji skupaj s Ptolemajskim Egiptom, Selevkidskim cesarstvom in Pergamonskim kraljestvom. Pomembna mesta, kot so Pella, Pidna in Amfipolis, so bila vpletena v boj za oblast za nadzor nad ozemljem. Nova mesta so bila ustanovljena, kot je Tesalonika, ki jo je ustanovil uzurpator Kasander (poimenovan po njegovi ženi Tesaloniki Makedonski).[9] Propad Makedonije se je začel z makedonskimi vojnami in vzponom Rima kot vodilne sredozemske sile. Ob koncu tretje makedonske vojne leta 168 pr. n. št. je bila makedonska monarhija ukinjena in zamenjana z rimskimi državami. Kratkotrajna oživitev monarhije med četrto makedonsko vojno v letih 150–148 pr. n. št. se je končala z ustanovitvijo rimske province Makedonije.
Makedonski kralji, ki so imeli absolutno oblast in so upravljali z državnimi viri, kot sta zlato in srebro, so omogočali rudarske operacije za kovanje denarja, financirali svojo vojsko in do vladavine Filipa II. tudi makedonsko mornarico. V nasprotju z drugimi državami naslednicami diadohov cesarski kult, ki ga je spodbujal Aleksander, v Makedoniji ni bil nikoli sprejet, kljub temu pa so makedonski vladarji prevzeli vlogo visokih duhovnikov kraljestva in vodilnih pokroviteljev domačih in mednarodnih kultov helenistične vere. Oblast makedonskih kraljev je bila teoretično omejena z institucijo vojske, medtem ko je nekaj občin znotraj makedonske skupne države uživalo visoko stopnjo avtonomije in celo demokratične vlade z ljudskimi skupščinami.
- ↑ Hatzopoulos 1996, str. ;105–106; Roisman 2010, str. 156.
- ↑ Engels 2010, str. 92; Roisman 2010, str. 156.
- ↑ 3,0 3,1 Sprawski 2010, str. ;135–138; Olbrycht 2010, str. ;342–345.
- ↑ Turchin, Peter; Adams, Jonathan M.; Hall, Thomas D. (december 2006). »East-West Orientation of Historical Empires«. Journal of World-Systems Research. 12 (2): 223. ISSN 1076-156X. Pridobljeno 12. septembra 2016.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ Taagepera, Rein (1979). »Size and Duration of Empires: Growth-Decline Curves, 600 B.C. to 600 A.D.«. Social Science History. 3 (3/4): 121. doi:10.2307/1170959. JSTOR 1170959.
- ↑ Hornblower 2008, str. ;55–58.
- ↑ Austin 2006, str. ;1–4.
- ↑ »Macedonia«. Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Online. 23. oktober 2015. Arhivirano iz spletišča dne 8. decembra 2008. Pridobljeno 5. februarja 2017..
- ↑ Adams 2010, str. 215.