Mednarodna vesoljska postaja

Mednarodna vesoljska postaja (MVP, angleško International Space Station - ISS, rusko Междунаро́дная косми́ческая ста́нция - МКС) je vesoljska postaja v nizkozemeljski orbiti, skupni projekt petih vesoljskih agencij ZDA (NASA), Rusije (FKA), Japonske (JAXA), Kanade (CSA) in Evropske unije (ESA).^[1][2] Služi predvsem kot infrastruktura za raziskave učinka mikrogravitacije, kozmičnega sevanja in drugih vesoljskih pojavov. Glavni cilj je razkritje vplivov na biologijo človeka med daljšim bivanjem v vesolju, astronavti pa preučujejo tudi astronomijo, astrobiologijo, vesoljsko vreme in fizične pojave, kot sta temna snov in temna energija.^[3][4]

Ima modularno zgradbo iz modulov pod pritiskom, zunanjega ogrodja, sončnih panelov in drugih komponent. Postaja se nahaja na tirnici okoli Zemlje na višini približno 360 km, tirnici, ki ji običajno pravimo nizkozemeljska. Njena dejanska nadmorska višina se spreminja za nekaj kilometrov zaradi atmosferskega upora sredstva in usklajevanja (dviganja) višine. Postaja dnevno izgubi na višini od 65 do 100 m, zato je potrebno vzdrževati orbito s pomočjo raket. Njena orbitalna perioda je približno 93 minut.^[5] Od izstrelitve prvega modula Zarja 20. novembra 1998 je naredila več kot sto tisoč obhodov. Tirna hitrost je 7,66 kilometrov na sekundo (27.600 km/h).

MVP v mnogočem predstavlja združitev prejšnjih načrtovanih neodvisnih vesoljskih postaj: ruske Mir 2, ameriške Freedom/Alpha in predvidenih modulov, evropskega Kolumba in japonskega Eksperimentalnega modula Kibō (希望, Upanje). Bilo je nekaj predlogov, da bi postajo imenovali po Hermanu Potočniku Noordungu, vendar ni prišlo do tega. Prva stalna človeška posadka se je naselila 2. novembra 2000. MVP je podrla rekord vesoljske postaje Mir za najdaljše neprekinjeno človeško bivanje, ki zdaj znaša 700124000000000000024 let, 700116000000000000016 dni. Trenutno lahko v njej prebiva šest ljudi. Večina dosedanjih stalnih posadk je bila ruskih in ameriških, krajši čas pa je postajo obiskalo tudi več astronavtov iz množice različnih držav in prvi vesoljski turist. Postaja je vidna z Zemlje s prostim očesom.^[6]

Postajo v glavnem oskrbujejo plovila Sojuz in Progress, ameriška Dragon in Cygnus ter japonski HTV.^[1] Lastništvo in uporabo določajo meddržavne pogodbe in drugi sporazumi.^[7] Financiranje je zagotovljeno do leta 2024,^[8][9] pri čemer bo vsaj po ameriških načrtih operativna do leta 2030, nato pa naj bi kontrolirano padla v Tihi ocean.^[10]

1. ↑ ^{1,0 1,1} Kitmacher, Gary (2006). Reference Guide to the International Space Station. Apogee Books. str. 71–80. ISBN 978-1-894959-34-6. ISSN 1496-6921.
2. ↑ »Human Spaceflight and Exploration—European Participating States«. Evropska vesoljska agencija. 2009. Pridobljeno 17. januarja 2009.
3. ↑ »Fields of Research«. NASA. 26. junij 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. januarja 2008.
4. ↑ »Getting on Board«. NASA. 26. junij 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. decembra 2007.
5. ↑ »Current ISS Tracking data«. NASA. 15. december 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. decembra 2015. Pridobljeno 28. januarja 2009.
6. ↑ »NASA Sightings Help Page«. Spaceflight.nasa.gov. 30. november 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. septembra 2016. Pridobljeno 21. novembra 2017.
7. ↑ »International Space Station legal framework«. Evropska vesoljska agencija. 19. november 2013. Pridobljeno 21. februarja 2015.
8. ↑ Achenbach, Joel (8. januar 2014). »NASA: International space station operation extended by Obama until at least 2024«. The Washington Post. Pridobljeno 22. novembra 2017.
9. ↑ »Canada's newest astronauts will fly to space by 2024«. CBC Canada. 4. junij 2015. Pridobljeno 22. novembra 2017.
10. ↑ »International Space Station to crash down to Earth in 2031«. BBC News. 3. februar 2022. Pridobljeno 5. februarja 2022.