Mongolsko cesarstvo

Mongolsko cesarstvo Монголын Эзэнт Гүрэн Mongoljin Ezent Güren Ih Mongol Uls
1206–1368
Status	cesarstvo
Glavno mesto	Karakorum, Kanbalik [note 1]
Religija	tengriizem (šamanizem), kasneje budizem, krščanstvo in islam
Vlada	monarhija
veliki kan
• 1206–1227	Džingiskan
• 1229–1241	Ögedej kan
• 1246–1248	Gujuk kan
• 1251–1259	Mongke kan
• 1260–1294	Kublajkan (delno priznan)
• 1333–1370	Toghan Temur (zadnji)
Zakonodajalec	kurultaj
Zgodovina
• Džingiskan združi plemena	1206
• Džingiskanova smrt	1227
• Razdrobitev cesarstva	1260-1264
• Padec Yuanskega mongolskega cesarstva	1368
Valuta	Srebrni in bakreni kovanci, npr. dirhami, ter papirnati denar chao dinastije Yuan
Predhodnice Naslednice Hamag Mongol Čagatajski kanat Zlata horda Ilkanat Severni Yuan

Mongolsko cesarstvo oz. Mongolski imperij (mongolsko Монголын Эзэнт Гүрэн, Mongoljin Ezent Güren ali Их Mонгол Yлс, Ih Mongol Uls) je bilo cesarstvo, ki se je v 13. in 14. stoletju raztezal od vzhodne Azije do vzhodne Evrope. Bilo je največje celovito cesarstvo v zgodovini človeštva, saj je v času največjega obsega leta 1279 merilo okrog 33 milijonov km² in segalo od Donave do Japonskega morja ter od Arktike do meja Bengalije na jugu.^[1] Na ozemlju, ki je predstavljalo petino vsega kopnega na Zemlji, je takrat živelo več kot 100 milijonov prebivalcev,^[2] zato ga imenujemo tudi Mongolski svetovni imperij.^{[3][4][5][6][7][8]}

Nastal je z združitvijo mongolskih in turških plemen na ozemlju današnje Mongolije, od koder se je pod vodstvom Džingiskana, ki je bil proglašen za vladarja vseh Mongolov leta 1206, začel širiti proti vzhodu, zahodu in jugu. Za širjenje je imela največ zaslug mongolska vojska, ki je štela verjetno preko 200.000 vojakov, pa tudi sklepanje zavezništev z drugimi azijskimi narodi.

V dobi Mongolskega cesarstva je v celotni Evraziji vladal prost pretok tehnologij, dobrin in ideologij.

Po nasledstveni vojni med letoma 1260 in 1264 je pričelo cesarstvo razpadati. Zlata horda in Čagatajski kanat sta postala de facto neodvisna in sta zavrnila Kublajkana kot vrhovnega vladarja - kagana.^[9][10] Do Kublajkanove smrti leta 1294 je cesarstvo razpadlo že na štiri kanate oz. cesarstva, ki so skrbeli predvsem za lastne interese,^[11] vendar je bilo Mongolsko cesarstvo kot celota še vedno močno.^[7] Veliki kani iz dinastije Yuan so prevzeli vlogo kitajskih cesarjev in prenesli sedež vladavine iz stare prestolnice Karakorum v Kanbalik (današnji Peking). Trije zahodni kanati so jih sicer priznavali za vrhovne vladarje ter jim plačevali dajatve, a so bili po podpisu mirovne pogodbe leta 1304 praktično neodvisni^[12][13] in so se razvijali samostojno kot suverene države.^[11] Mongolska nadvlada na Kitajskem se je končala leta 1368,^[14] vendar je ena od dinastij preživela v Mongoliji vse do 17. stoletja.^[15]

Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=note> oznake na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=note}} (glej stran pomoči).

1. ↑ Turchin P., Adams J.M., Hall T.D. (2004) »East-West Orientation of Historical Empires Arhivirano 2008-05-27 na Wayback Machine.«. University of Connecticut. Pridobljeno 3.9.2009.
2. ↑ Issawi C.P. (1998). Cross-cultural encounters and conflicts. Oxford: Oxford University Press. str. 24. COBISS 98030848. ISBN 0-19-511813-8.
3. ↑ Buell P.D. (2003). Historical Dictionary of the Mongol World Empire. Scarecrow Press. ISBN 0-8108-4571-7.
4. ↑ Vernadsky G. & Karpovich M. (1953). The Mongols and Russia. Yale University Press, str. 288
5. ↑ Jackson P.M. (1999). The Delhi Sultanate: A political and military history. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-40477-0.
6. ↑ Boyle J.A. (1977). The Mongol World Empire, 1206-1370. London: Variorum Reprints.
7. ↑ ^{7,0 7,1} Curtis Wright D. (2001). The History of China. Westport: Greenwood Press. ISBN 0-313-30940-X.
8. ↑ Cotterell Y.Y. & Cotterell A. (1975). The Early Civilization of China, str. 223. G.P. Putnam's Sons
9. ↑ (1998). The Islamic World to 1600: The Golden Horde Arhivirano 2010-11-13 na Wayback Machine.. The University of Calgary.
10. ↑ Michael Biran, Qaidu and the Rise of the Independent Mongol State in Central Asia. The Curzon Press, 1997, ISBN 0-7007-0631-3
11. ↑ ^{11,0 11,1} Twitchett D.C. & Franke H. (ur.) (1994). The Cambridge History of China: Alien Regimes and Border States, str. 413. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-24331-9
12. ↑ Atwood C.P. (2004). Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire, str. 201. Facts on File. ISBN 0-8160-4671-9
13. ↑ Vernadsky G. & Karpovich M. (1953). The Mongols and Russia, str. 288. Yale University Press.
14. ↑ Ringmar E. (2005). The Mechanics of Modernity in Europe and East Asia, str. 34. Routledge. ISBN 0-415-34254-6
15. ↑ Pamela Kyle Crossley, "A Translucent Mirror: History and Identity in Qing Imperial Ideology"