Namakanje

Namakanje je umetno dodajanje vode v zemljo za potrebe kmetovanja. Uporablja se za pomoč pri rasti kulturnih rastlin v suhih območjih in obdobjih leta, ko je padavin premalo za normalno rast. Poleg tega tudi varuje pred zmrzaljo,^[1] preprečuje rast nekaterih plevelov^[2] in preprečuje zbijanje prsti.^[3] Sorodna dejavnost je drenaža, ki se ukvarja z naravnim ali umetnim odvodnjavanjem.

Zgodovina namakanja sega sodeč po arheoloških najdbah v 6. tisočletje pr. n. št. na ozemlju Mezopotamije in današnjega Egipta ter Irana, kjer so gojili ječmen.^[4] Namakanje je ena od ključnih iznajdb, ki je omogočila hiter napredek kmetijstva in velja za pomemben mejnik v zgodovini kmetijstva.

Danes je namakanje splošno razširjena metoda za povečevanje oz. omogočanje pridelka in v povezavi z intenzifikacijo kmetijstva vzrok več okoljskih problemov. Sodobni motorji so sposobni črpati vodo iz vodonosnikov hitreje kot ta priteka, kar povzroča izsuševanje, posedanje tal in povečevanje slanosti vode, v kombinaciji z gnojenjem pa tudi organsko onesnaževanje in s tem evtrofikacijo vodnih teles.

1. ↑ Snyder, R.L.; Melo-Abreu, J.P. (2005). Frost protection: fundamentals, practice, and economics (PDF). Environment and Natural Resources Series 10. Zv. 1. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo. ISSN: 1684-8241.
2. ↑ Williams J.F. s sod. »Managing Water for Weed Control in Rice«. UC Davis, Department of Plant Sciences. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. aprila 2007. Pridobljeno 14. marca 2007.
3. ↑ Mann C.C. (september 2008). »Our Good Earth Arhivirano 2008-10-09 na Wayback Machine.«. National Geographic Magazine.
4. ↑ The History of Technology – Irrigation. Encyclopædia Britannica, 1994 izd.