Navada (ali manira kot šaljiv in uraden izraz) je rutina vedenja, ki se redno ponavlja, in ponavadi nastane podzavestno.[1][2][3]
Znanstvena revija American Journal of Psychology (1903) je navado s stališča psihologije opredelila kot »bolj ali manj ustaljen način razmišljanja, volje ali občutenja, pridobljen s prejšnjim ponavljanjem duševne izkušnje.«[4] Vedenje pri osebah, ki izkazujejo navado, pogosto ostane neopaženo, ker se osebi pri rutinskih opravilih ni treba samoanalizirati. Navade so včasih kompulzivne.[3][5] Študija vsakodnevnih izkušenj iz leta 2002, ki so jo opravili raziskovalka navad Wendy Wood in sodelavci, je pokazala, da iz navade izhaja približno 43 % vsakodnevnega vedenja.[6] Nova vedenja lahko postanejo samodejna v procesu oblikovanja navad. Stare navade je težko odpraviti, nove navade pa je težko oblikovati, saj se vedenjski vzorci, ki jih ljudje ponavljajo, vtisnejo v živčne poti,[7] vendar je nove navade mogoče oblikovati s ponavljanjem.[8]
Ko se vedenje ponavlja v stalnem kontekstu, se polagoma okrepi povezanost konteksta in dejanja. To poveča samodejnost vedenja v tem kontekstu.[9] Značilnosti samodejnega vedenja so vse ali nekatere od naslednjih: učinkovitost; pomanjkanje zavedanja; nenamernost in neobvladljivost.[10]
↑Butler, Gillian; Hope, Tony. Managing Your Mind: The mental fitness guide. Oxford Paperbacks, 1995
↑"Habituation." Animalbehavioronline.com. Retrieved on August 29, 2008.
↑Wood, W., Quinn, J. M., & Kashy, D. A. (2002). Habits in everyday life: Thought, emotion, and action. "Journal of Personality and Social Psychology". 83(6), 1281-1297. DOI: 10.1037/0022-3514.83.6.1281.
↑Rosenthal, Norman. »Habit Formation«. Sussex Directories. Pridobljeno 30. novembra 2011.
↑
Bargh, J. A. (1994). "The four horsemen of automaticity: Awareness, intention, efficiency, and control in social cognition." In Wyer, R. S., & Srull, T. K. (Eds.), Handbook of social cognition: Vol. 1 Basic processes, pp. 1–40. Hove: Lawrence Erlbaum Associates Publishers