Nevtrino

Nevtrino/Antinevtrino
Prva uporaba vodikove mehurčne celice za zaznavo nevtrinov 13. novembra 1970. Nevtrino je zadel proton v vodikovem atomu. Trk se je zgodil v točki, ko so se pojavile tri sledi na desni strani fotografije.
Sestava:	osnovni delec
Statistika:	fermionska
Skupina:	lepton, antilepton
Generacija:	prva, druga in tretja
Interakcija:	šibka, gravitacija
Simbol(i):	νe, νμ, ντ, νe, νμ, ντ
Antidelec:	antinevtrini so verjetno enaki kot nevtrini (glej Majoranov fermion).
Predpostavil:	νe (elektronski nevtrino): Wolfgang Ernst Pauli (1930) νμ (mionski nevtrino): pozna 1940-ta ντ (tauonski nevtrino): sredina 1970-ih
Odkril:	νe: Clyde Lorrain Cowan, Frederick Reines (1956) νμ: Leon Max Lederman, Melvin Schwartz in Jack Steinberger (1962) ντ: program DONUT (2000)
Število tipov:	3 – elektronski, mionski in tauonski
Masa:	majhna, vendar ne ničelna.
Električni naboj:	0 e
Spin:	1/2
Šibki hipernaboj:	−1
B − L:	−1
X:	−3

Nevtríno je osnovni delec s spinom 1/2, zatorej spada med fermione. Njegova masa je zelo majhna, vendar pa novejši preskusi (npr. Super-Kamiokonde) kažejo, da je različna od nič. Nevtrino interagira le s šibko interakcijo, z močno in elektromagnetno pa ne. Nevtrino označujemo z malo grško črko ν.

Ker nevtrini interagirajo le šibko, je verjetnost za njihovo interakcijo s snovjo zelo majhna. Razpolovna debelina za absorpcijo nevtrinov v svincu je okrog enega svetlobnega leta. Detektorji nevtrinov so zato izdelani tako, da vsebujejo tisoče ton snovi, od katere nekaj atomov na dan le interagira z vpadlimi nevtrini. Posebej veliko nevtrinov zaznajo takrat, ko Zemljo dosežejo nevtrini, nastali ob eksploziji supernove.

Obstajajo tri različne vrste nevtrinov: elektronski ν_e, mionski ν_μ in tauonski nevtrino ν_τ, ki skupaj s pripadajočimi leptoni tvorijo tri generacije leptonov v standardnem modelu. Novejše raziskave kažejo, da imajo nevtrini maso in se lahko spreminjajo v tri oblike, kar je znano kot nevtrinske oscilacije. Obstoj oscilacij razrešuje obenem problem Sončevih nevtrinov in problem atmosferskih nevtrinov.

Večina energije ob imploziji zvezde se izseva v obliki nevtrinov, ki nastanejo ob zlitju protonov in elektronov v zvezdnem jedru v nevtrone. Ob tem nastane neznanski izbruh nevtrinov. Prvi dokazi za to so postali dosegljivi leta 1987, ko so zaznali nevtrine, nastale ob izbruhu Supernove 1987a.

Pred leti se je zdelo, da bi masa nevtrinov lahko razložila maso temne snovi v Vesolju. Najnovejše raziskave pa kažejo, da je skupna masa nevtrinov v Vesolju premajhna, da bi lahko znatno prispevala k njej.

Septembra 2011 so raziskovalci eksperimenta OPERA poročali, da so zaznali nevtrine, ki so hitrejši od svetlobe. Odtlej potekajo intenzivna preverjanja tega rezultata, katerega posledice bi lahko bile daljnosežne, saj se ne skladajo s teorijo relativnosti. Novembra 2011 so preskus izboljšali, dosegli pa so podobne rezultate. Februarja 2012 so v poročilih objavili, da je takšne rezultate povzročil slab optični kabel, povezan z eno od atomskih ur, ki je merila odhodne in prihodne čase nevtrinov. Kabel bodo popravili in poskus ponovili.^[1]

1. ↑ Timmer, John Timmer (2012). »Faster Than Light Neutrino Result Apparently a Mistake Due to Loose Cable« (v angleščini). ars. str. 1. Pridobljeno 1. marca 2012.