Zgodovina Japonske |
---|
Obdobje Jajoi (弥生時代 "Jajoi džidaj") je železnodobno obdobje v japonski zgodovini s tradicionalnim trajanjem med leti 300 pr. n. št. in 300 n. št.[1] Od 1980-ih se mnogi znanstveniki strinjajo, da se datum začetka premakne nekaj stoletij v Obdobje Džomon[2]. Najverjetneje je dejanski čas začetka nekje med 10. in 6. stoletjem pr. n. št.[3][4]
Obdobje se imenuje po soseski v Tokiu, kjer so arheologi najprej odkrili artefakte in značilnosti tega obdobja. Od drugih obdobij ga ločimo po pojavu novega sloga lončenine Jajoi in začetkih intenzivne obdelave riževih polj. Pojavi se družbena razslojenost in metalurške tehnike obdelave železa ter brona.
Obdobje Jajoi je sledilo Obdobju Džomon (več kot 14.000–900 ali 300 pr. n. št.) in pomenilo kulturni razcvet na geografskem območju od južnega Kjušuja do severnega Honšuja. Arheološki dokazi podpirajo idejo, da je v tem času na japonsko otočje tekel tok kmetovalcev iz azijskega kontinenta, ki se je absorbiral v domorodno prebivalstvo ali pa ga osvojil.