Oganeson

Oganeson, ₁₁₈Og

Oganeson
Izgovarjava	IPA: [oganeson]
Videz	kovinski (predvideno)
Masno število	[294]
Oganeson v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson Rn ↑ Og ↓ (Usb) tenes ← oganeson → ununenij
Vrstno število (Z)	118
Skupina	skupina 18 (žlahtni plini)
Perioda	perioda 7
Blok	blok p
Razporeditev elektronov	[Rn] 5f14 6d10 7s2 7p6 (napovedano)[1][2]
Razporeditev elektronov po lupini	2, 8, 18, 32, 32, 18, 8 (napovedano)
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	trdnina (predvideno)[3]
Tališče	52 ± 15 °C (predvideno)[3]
Vrelišče	177 ± 10 °C (predvideno)[3]
Gostota (blizu s.t.)	6,6–7,4 g/cm3 (predvideno)[3]
Kritična točka	166 °C, 6,8 MPa (ekstrapolirano)[4]
Talilna toplota	23,5 kJ/mol (ekstrapolirano)[4]
Izparilna toplota	19,4 kJ/mol (ekstrapolirano)[4]
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	(−1),[2] (0), (+1),[5] (+2),[6] (+4),[6] (+6)[2] (napovedano)
Ionizacijske energije	1.: 860,1 kJ/mol (predvideno)[7] 2.: 1560 kJ/mol (predvideno)[8]
Kovalentni polmer	157 pm (predvideno)[9]
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	umetno
Kristalna struktura	​ploskovno centrirana kocka (pck) (ekstrapolirano)[10]
Številka CAS	54144-19-3
Zgodovina
Poimenovanje	po Yuri Oganessianu
Prediction	Hans Peter Jørgen Julius Thomsen (1895)
Odkritje	Joint Institute for Nuclear Research in Lawrence Livermore National Laboratory (2002)
Najpomembnejši izotopi oganesona
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 294Og[11] sint. 0,69 ms[12] α 290Lv SF
Kategorija: Oganeson prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Oganeson je sintetični kemični element s simbolom Og in atomskim številom 118. Prvič ga je leta 2002 na Skupnem inštitutu za jedrske raziskave v Dubni blizu Moskve v Rusiji sintetizirala skupina ruskih in ameriških znanstvenikov. Decembra 2015 ga je Skupna delovna skupina mednarodnih znanstvenih teles IUPAC in IUPAP priznala kot enega od štirih novih elementov. Formalno je bil imenovan 28. novembra 2016.^[13][14] Ime je v skladu s tradicijo imenovanja elementov po znanstvenikih, v tem primeru po jedrskem fiziku Juriju Oganesjanu, ki je imel pomembno vlogo pri odkrivanju najtežjih elementov v periodnem sistemu. Je eden od le dveh elementov, poimenovanih po osebi, ki je bila v času poimenovanja živa (drugi je siborgij), in edini element, katerega soimenjak je danes še živ.^[15]

Oganeson ima najvišje atomsko število in največjo atomsko maso od vseh znanih elementov. Radioaktivni atom oganesona je zelo nestabilen in od leta 2005 je bilo zaznanih le pet (mogoče šest) atomov izotopa oganesona-294.^[16] Čeprav je to omogočilo zelo malo eksperimentalnih karakterizacij njegovih lastnosti in možnih spojin, so teoretični izračuni privedli do številnih napovedi, vključno z nekaterimi presenetljivimi. Na primer, čeprav je oganeson član 18. skupine (žlahtni plini) in prvi tovrstni sintetični element, je v nasprotju z vsemi drugimi elementi te skupine občutno reaktiven. V preteklosti je veljalo, da gre za plin pri običajnih pogojih, zdaj pa naj bi bil zaradi relativističnih učinkov trden. Na periodnem sistemu elementov je element p-bloka in zadnji v sedmi periodi.

1. ↑ Nash, Clinton S. (2005). »Atomic and Molecular Properties of Elements 112, 114, and 118«. Journal of Physical Chemistry A. 109 (15): 3493–3500. Bibcode:2005JPCA..109.3493N. doi:10.1021/jp050736o. PMID 16833687.
2. ↑ ^{2,0 2,1 2,2} Hoffman, Darleane C.; Lee, Diana M.; Pershina, Valeria (2006). »Transactinides and the future elements«. V Morss; Edelstein, Norman M.; Fuger, Jean (ur.). The Chemistry of the Actinide and Transactinide Elements (3rd izd.). Dordrecht, The Netherlands: Springer Science+Business Media. ISBN 978-1-4020-3555-5.
3. ↑ ^{3,0 3,1 3,2 3,3} Smits, Odile; Mewes, Jan-Michael; Jerabek, Paul; Schwerdtfeger, Peter (2020). »Oganesson: A Noble Gas Element That Is Neither Noble Nor a Gas«. Angew. Chem. Int. Ed. 59 (52): 23636-23640. doi:10.1002/anie.202011976.
4. ↑ ^{4,0 4,1 4,2} Eichler, R.; Eichler, B., Thermochemical Properties of the Elements Rn, 112, 114, and 118 (PDF), Paul Scherrer Institut, pridobljeno 23. oktobra 2010
5. ↑ Han, Young-Kyu; Bae, Cheolbeom; Son, Sang-Kil; Lee, Yoon Sup (2000). »Spin–orbit effects on the transactinide p-block element monohydrides MH (M=element 113–118)«. Journal of Chemical Physics. 112 (6): 2684. Bibcode:2000JChPh.112.2684H. doi:10.1063/1.480842.
6. ↑ ^{6,0 6,1} Kaldor, Uzi; Wilson, Stephen (2003). Theoretical Chemistry and Physics of Heavy and Superheavy Elements. Springer. str. 105. ISBN 978-1402013713. Pridobljeno 18. januarja 2008.
7. ↑ Pershina, Valeria. »Theoretical Chemistry of the Heaviest Elements«. V Schädel, Matthias; Shaughnessy, Dawn (ur.). The Chemistry of Superheavy Elements (2nd izd.). Springer Science & Business Media. str. 154. ISBN 9783642374661.
8. ↑ Fricke, Burkhard (1975). »Superheavy elements: a prediction of their chemical and physical properties«. Recent Impact of Physics on Inorganic Chemistry. Structure and Bonding. Zv. 21. str. 89–144. doi:10.1007/BFb0116498. ISBN 978-3-540-07109-9. Pridobljeno 4. oktobra 2013.
9. ↑ Oganesson - Element information, properties and uses, Royal Chemical Society
10. ↑ Grosse, A. V. (1965). »Some physical and chemical properties of element 118 (Eka-Em) and element 86 (Em)«. Journal of Inorganic and Nuclear Chemistry. Elsevier Science Ltd. 27 (3): 509–19. doi:10.1016/0022-1902(65)80255-X.
11. ↑ Oganessian, Yu. Ts.; Utyonkov, V. K.; Lobanov, Yu. V.; Abdullin, F. Sh.; Polyakov, A. N.; Sagaidak, R. N.; Shirokovsky, I. V.; Tsyganov, Yu. S.; in sod. (9. oktober 2006). »Synthesis of the isotopes of elements 118 and 116 in the ²⁴⁹Cf and ²⁴⁵Cm+⁴⁸Ca fusion reactions«. Physical Review C. 74 (4): 044602. Bibcode:2006PhRvC..74d4602O. doi:10.1103/PhysRevC.74.044602. Pridobljeno 18. januarja 2008.
12. ↑ Oganessian, Yuri Ts.; Rykaczewski, Krzysztof P. (Avgust 2015). »A beachhead on the island of stability«. Physics Today. 68 (8): 32–38. Bibcode:2015PhT....68h..32O. doi:10.1063/PT.3.2880. OSTI 1337838.
13. ↑ Staff (30. november 2016). »IUPAC Announces the Names of the Elements 113, 115, 117, and 118«. IUPAC. Pridobljeno 1. decembra 2016.
14. ↑ St. Fleur, Nicholas (1. december 2016). »Four New Names Officially Added to the Periodic Table of Elements«. The New York Times. Pridobljeno 1. decembra 2016.
15. ↑ Oganessian, Yuri (16. marec 2007). »IUPAC Is Naming The Four New Elements Nihonium, Moscovium, Tennessine, And Oganesson«. Journal of Physics G: Nuclear Physics. 34 (4): R165–R242. Bibcode:2007JPhG...34R.165O. doi:10.1088/0954-3899/34/4/R01. Pridobljeno 8. junija 2016.
16. ↑ »The Top 6 Physics Stories of 2006«. Discover Magazine. 7. januar 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. oktobra 2007. Pridobljeno 18. januarja 2008.