Back Panamakanaal Afrikaans Panamakanal ALS ፓናማ ቦይ Amharic Canal de Panamá AN قناة بنما Arabic قناة باناما ARZ পানামা খাল Assamese Canal de Panamá AST पनामा नहर AWA Panama kanalı Azerbaijani
| Panamski prekop Canal de Panamá | |
|---|---|
 Shema Panamskega prekopa, ki prikazuje zaporedje zapornic in prehodov | |
| Koordinati | 8°59′50.1″N 79°35′28.8″W / 8.997250°N 79.591333°W |
| Specifikacije | |
| Dolžina | 82 km |
| Maks. dolžina plovila | 366 m |
| Maks. širina plovila | 49 m (originalno 28,5 m) |
| Maks. ugrez plovila | 15,2 m |
| Zapornice | 3 navzgor, 3 navzdol; vse tri pasove (3 pasovi zapornic) |
| Status | odprt, razširitev odprta 26. junija, 2016 |
| Uprava plovbe | Panama Canal Authority |
| Zgodovina | |
| Prvotni lastnik | Société internationale du Canal |
| Glavni inženir | John Findlay Wallace (1904–1905), John Frank Stevens (1905–1907), George Washington Goethals (1907–1914) |
Panamski prekop (špansko Canal de Panamá) je prekop, ki seka Panamsko ožino in s tem povezuje Atlantski in Tihi ocean. Odprt je bil 15. avgusta 1914 in je dolg 82 km. Prekop danes uporablja več kot 80 držav, na njem pa se stika 144 mednarodnih pomorskih poti.
Zapornice na vsakem koncu dvignejo ladje do Gatunskega jezera, umetnega sladkovodnega jezera 26 metrov nad morsko gladino, ki je nastalo z zajezitvijo reke Chagres in jezera Alajuela, da se zmanjša količina izkopavanja, potrebnega za prekop, nato pa se ladje spustijo na drugi konec. Pri enem prehodu ladje se porabi povprečno 200.000.000 litrov sveže vode.
Bližnjica preko Panamskega prekopa močno skrajša čas za potovanje ladij med Atlantskim in Tihim oceanom, kar jim omogoča, da se izognejo dolgi in nevarni poti okoli rta Horn okoli najjužnejšega konca Južne Amerike prek Drakovega ali Magellanovega preliva. Gre za enega največjih in najtežjih inženirskih projektov, ki so se jih kdaj lotili.
Kolumbija, Francija in pozneje Združene države Amerike so med gradnjo nadzorovale ozemlje okoli prekopa. Francija je začela dela na prekopu leta 1881, vendar se je ustavila zaradi pomanjkanja zaupanja investitorjev zaradi inženirskih težav in visoke stopnje umrljivosti delavcev. Združene države so projekt prevzele leta 1904 in prekop odprle leta 1914. ZDA so še naprej nadzorovale prekop in okoliško cono Panamskega prekopa, dokler Torrijos–Carterjeva pogodba ni predvidela njegove predaje Panami leta 1977. Po obdobju skupnega ameriške-panamskega nadzora je prekop leta 1999 prevzela panamska vlada. Zdaj ga upravlja in vzdržuje vladna uprava Panamskega prekopa (špansko Autoridad del Canal de Panamá (ACP)).
Prvotne zapornice so bile široke 33,5 metra. Tretji, širši pas zapornic je bil zgrajen med septembrom 2007 in majem 2016. Razširjena plovna pot je začela komercialno obratovati 26. junija 2016. Nove zapornice omogočajo tranzit večjih ladij NeoPanamax.[1]
Letni promet se je povečal s približno 1000 ladij leta 1914, ko je bil prekop odprt, na 14.702 plovil leta 2008, kar je skupno 333,7 milijona ton Panamskega prekopa/univerzalnega merilnega sistema (PC/UMS). Do leta 2012 je skozi prekop šlo več kot 815.000 plovil.[2] Leta 2017 so ladje v povprečju potrebovale 11,38 ure, da so preplule med dvema zunanjima zapornicama prekopa.[3] Ameriško združenje gradbenih inženirjev je Panamski prekop uvrstilo med sedem čudes sodobnega sveta.[4] Kanal ogroža nizek vodostaj ob suši in zaradi podnebnih sprememb.
- ↑ Zamorano, Juan; Martinez, Kathia (June 26, 2016). "Panama Canal opens $5B locks, bullish despite shipping woes". The Big Story. Associated Press. Archived from the original on June 26, 2016. Retrieved March 6, 2017.
- ↑ »Panama Canal Traffic—Years 1914–2010«. Panama Canal Authority. Arhivirano iz spletišča dne 30. decembra 2010. Pridobljeno 25. januarja 2011.
- ↑ »Annual Report 2017« (PDF). Panama Canal Authority. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 3. aprila 2021. Pridobljeno 2. aprila 2021.
- ↑ »Seven Wonders«. American Society of Civil Engineers. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. avgusta 2010. Pridobljeno 21. februarja 2011.