Peroksisom

Peroksisóm je z dvoslojno membrano obdan celični organel, prehodno poznan pod imenom mikrotelo, ki ga najdemo v citoplazmi skoraj vseh evkariontov. Peroksisomi so oksidativni organeli, kjer molekularni kisik služi kot substrat, iz katerega se tvori vodikov peroksid (H₂O₂). Ime peroksisomi izhaja iz njihove funkcije: tvorjenja in odstranjevanja vodikovega peroksida. Poleg pretvarjanja vodikovega peroksida, peroksisomi vsebujejo encime za različne metabolične reakcije. ^[1] Peroksisomi imajo ključno vlogo pri presnovi lipidov in pretvorbi reaktivnih kisikovih spojin. ^[2] Sodelujejo pri biosintezi plazmalogov, tj. etrskih fosfolipidov, ki so kritični za normalno delovanje možganov in pljuč sesalcev. ^[3] Vsebujejo tudi dva encima, ki sta del pentoza fosfatne poti, glukoza-6-fosfat dehidrogenaza in 6-fosfoglukonat dehidrogenaza. ^[4] Predvideva se tudi, da so peroksisomi vključeni v sintezo izoprenoidov in holesterola pri živalih. Druge znane funkcije peroksisomov vključujejo cikel glikoksilata v kalečih semenih ("glioksisomi"), fotorespiracijo v listih, glikoliza v tripanosomih ("glikosomi") ^[5] ter oksidacija metanola in/ali aminov v nekaterih kvasovkah. ^[6]

Peroksisom nima lastnega genoma, zato so vsi proteini v organelu, imenovani peroksini, kodirani na jedrnem genomu. Tako kot mitohondriji in kloroplasti nastajajo novi peroksisomi iz že obstoječih, lahko pa tudi nastanejo z brstenjem iz endoplazmatskega retikuluma.^[1] Trenutno je 36 znanih peroksinov, ki sodelujejo v biogenezi in vzdrževanju peroksisomov v različnih organizmih. Pri sesalcih je znanih 13. ^[7]

1. ↑ ^{1,0 1,1} Islinger, Markus; Voelkl, Alfred; Fahimi, H. Dariush; Schrader, Michael (november 2018). »The peroxisome: an update on mysteries 2.0«. Histochemistry and Cell Biology (v angleščini). Zv. 150, št. 5. str. 443–471. doi:10.1007/s00418-018-1722-5. ISSN 0948-6143. PMC 6182659. PMID 30219925.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
2. ↑ Bonekamp, Nina A.; Völkl, Alfred; Fahimi, H. Dariush; Schrader, Michael (Julij 2009). »Reactive oxygen species and peroxisomes: Struggling for balance«. BioFactors (v angleščini). Zv. 35, št. 4. str. 346–355. doi:10.1002/biof.48.
3. ↑ Wanders, Ronald J.A.; Waterham, Hans R. (Junij 2006). »Biochemistry of Mammalian Peroxisomes Revisited«. Annual Review of Biochemistry (v angleščini). Zv. 75, št. 1. str. 295–332. doi:10.1146/annurev.biochem.74.082803.133329. ISSN 0066-4154. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. novembra 2019. Pridobljeno 7. decembra 2019.
4. ↑ Antonenkov, Vasily D. (Julij 1989). »Dehydrogenases of the pentose phosphate pathway in rat liver peroxisomes«. European Journal of Biochemistry (v angleščini). Zv. 183, št. 1. str. 75–82. doi:10.1111/j.1432-1033.1989.tb14898.x. ISSN 0014-2956.
5. ↑ Evert, Ray F.; Esau, Katherine (2006). Esau's Plant anatomy : meristems, cells, and tissues of the plant body : their structure, function, and development (3 izd.). Hoboken, N.J.: Wiley-Interscience. ISBN 0-471-73843-3. OCLC 70265585.
6. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani :1, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
7. ↑ Yifrach, Eden; Chuartzman, Silvia G.; Dahan, Noa; Maskit, Shiran; Zada, Lior; Weill, Uri; Yofe, Ido; Olender, Tsviya; Schuldiner, Maya (23. september 2016). »Characterization of proteome dynamics in oleate reveals a novel peroxisome targeting receptor«. Journal of Cell Science (v angleščini). str. jcs.195255. doi:10.1242/jcs.195255. ISSN 0021-9533. PMC 6275125. PMID 27663510.