Personalizem

Personalizem je širok pojem, ki se navezuje na filozofske, etične, politične in tudi teološke smeri^[1] različnih avtorjev dvajsetega stoletja, kot so Emmanuel Mounier, Jacques Maritain, Max Scheler, Edith Stein, Karel Wojtyla. Skupno jim je to, da v ospredje postavljajo vrednost novoveško pojmovane osebe.

Poleg razumevanja osebe kot brezpogojne vrednote lahko skupne točke pod personalistično oznako spadajo tudi vprašanja o dostojanstvu, subjektivnosti, avtonomnosti, medosebnih oz. skupnostnih odnosih in tudi o telesnem in spolnosti.^[2][3]

Personalizem išče pot med kolektivizmom, v katerega je posameznik absorbiran, in individualizmom, ki prinaša atomizacijo družbe in defenzivno, odtujeno izolacijo v medosebnih odnosih. Terja namreč družbeno ureditev, ki osebo kot moralnega subjekta absolutno spoštuje.^[4]

1. ↑ Med personalizmi se omenja na primer komunitarijanski personalizem (Emmanuel Mounier), anglo-ameriški (Borden Parker Bowne in drugi), dialoški (Martin Buber), fenomenološki (Max Scheler, Dietrich Von Hildebrand, Edith Stein), klasično ontološki (Jacques Maritain) in novoveško ontološki personalizem (Karel Wojtyla, John Crosby, Juan Manuel Burgos).
2. ↑ Burgos, Juan Manuel; Melé, Domènec (2018). »Personalism«. Encyclopedia of Business and Professional Ethics (PDF). Cham: Springer. ISBN 978-3-319-23514-1.
3. ↑ Williams, Thomas D.; Bengtsson, Jan Olof (11. maj 2018). »Personalism«. Stanford Encyclopedia of Philosophy. The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Pridobljeno 18. januarja 2021.
4. ↑ Stres (2018), Leksikon filozofije, str. 640.