Prezbiterij

Prezbitêrij (angl. chancel) je v cerkveni arhitekturi prostor okoli oltarja, vključno s korom in svetiščem (angl. presbytery), na liturgičnem vzhodnem koncu tradicionalne krščanske cerkvene zgradbe.^[1] Lahko se konča z apsido. Redko je v zahodnem delu ladje, ko geografske razmere ne dovoljujejo, da je oltar obrnjen proti vzhodu.

Zadnji kor ali retro-kor je prostor za velikim oltarjem v prezbiteriju cerkve, v katerem stoji majhen oltar na hrbtni strani glavnega.^[2]

V manjših cerkvah je osrednji (običajno nekoliko dvignjen) prostor, kjer duhovnik opravlja bogoslužje. Beseda prezbiterij izvira iz grške besede starogrško πρεσβύτερος [presbyteros], ki pomeni duhovnik (originalno starejši, starešina).

V prezbiteriju je v večini cerkva glavni oltar s tabernakljem in daritveni oltar. Drugi vatikanski koncil je v svojih prenovitvenih dokumentih določil, da mora biti v prezbiteriju tudi ambon (pult za branje Božje besede) in oltarna miza ali daritveni oltar, pri kateri duhovnik daruje sveto mašno daritev tako, da je obrnjen proti poslušalcem. V prezbiteriju je običajno tudi velikonočna sveča.

Prezbiterij ponekod imenujejo tudi kor (angl. choir - ker je namenjen zboru duhovnikov), bolj običajno pa beseda kor pomeni prostor za pevce na galeriji (pevska empora) - glej članek kor (cerkev).

Beseda prezbiterij lahko pomeni tudi skupnost duhovnikov.

1. ↑ Curl, James Stevens (2006). A Dictionary of Architecture and Landscape Architecture. Oxford University Press. str. 166. ISBN 0198606788.
2. ↑  Eden ali več predhodnih stavkov vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeni: Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Back-Choir«. Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 3 (11. izd.). Cambridge University Press.