Prvo bolgarsko cesarstvo

Prvo bolgarsko cesarstvo Първo българско царство Părvo Bălgarsko Carstvo
681–1018
Bolgarija v 925. letih med vladanjem Simeona Velikega
Status	Cesarstvo
Glavno mesto	Pliska (680–893) Preslav (893–968/972) Skopje (972–992) Ohrid (992–1018)
Skupni jeziki	prabolgarščina, praslovanščina in bizantinska grščina[1][2][3][4][5][6] (681-893) stara bolgarščina (893–1018)
Religija	tengrizem in slovansko poganstvo (681–864) pravoslavno krščanstvo (864–1018)
Vlada	Monarhija
Kan, car (cesar)
• 681-701	Asparuh (prvi)
• 1018	Presijan II. (zadnji)
Zgodovinska doba	srednji vek
• prihod Asparuha Bolgarskega	681
• pokristjanjenje Bolgarije	864
• stara bolgarščina postane nacionalni jezik	893
• Simeon I. dobi naslov car (cesar)	913
• država izgine s političnega zemljevida	1018
Površina
10. stoletje[7]	325000 km2
Prebivalstvo
• 10. stoletje[7]	2000000
Predhodnice Vzhodna pretorijanska prefektura
Danes del	Sedanje države  Bolgarija  Albanija  Bosna in Hercegovina  Hrvaška  Grčija  Madžarska  Kosovo  Severna Makedonija  Moldova  Črna gora  Romunija  Srbija  Turčija  Ukrajina

Prvo bolgarsko cesarstvo (bolgarsko Първo българско царство, latinizirano: Pârvo bâlgarsko carstvo), srednjeveška država, ki so jo okoli leta 681 na severovzhodnem Balkanu ustanovili Prabolgari z združitvijo s sedmimi slovanskimi plemeni. Cesarstvo se je na višku svoje moči raztezalo od sedanje Budimpešte do Črnega morja in Dnepra v sedanji Ukrajini do Jadranskega morja.

Ko je država utrdila svoj položaj na Balkanu, je vzpostavila odnose z Bizantinskim cesarstvom, ki so bili včasih prijateljski, včasih pa tudi ne. Bolgarija je bila namreč glavni bizantinski nasprotnik na Balkanu, kar je sprožilo več vojn. Obe državi sta uživali tudi obdobja miru in zavezništva, od katerih je najvidnejše zavezništvo med drugim arabskim obleganjem Konstantinopla, ko so Bolgari odigrali ključno vlogo pri prekinitvi obleganja.

Bizantinci so imeli močan kulturni vpliv na Bolgarijo, kar je pripeljalo tudi do pokristjanjenja Bolgarije leta 864. Po razpadu Avarskega kanata so Bolgari svoje ozemlje razširili na Panonsko nižino v sedanji Madžarski. Kasneje so se soočili s prodirajočimi Pečenegi in Kumani in dosegli odločilno zmago nad Madžari, s čimer so jih prisili, da se za stalno naselijo v Panonski nižini.

V poznem 9. in zgodnjem 10. stoletju je car Simeon I. izvojeval vrsto zmag nad Bizantinci in razširil Bolgarski cesarstvo do njegovega viška. Po uničenju bizantinske vojske v bitki pri Aheloju leta 917, so Bolgari leta 923 in 924 oblegali Konstantinopel. Bizantinci so se kasneje opomogli in leta 1014 pod poveljstvom Bazilija II. napadli in uničili Bolgare v bitki na Belasici.^[8] Do leta 1018 so se vdale vse bolgarske utrdbe in Prvo bolgarsko cesarstvo je propadlo.^[9] Leta 1185 ga je nasledilo Drugo bolgarsko cesarstvo.

Bolgarija je po sprejetju krščanstva leta 864 postala kulturno središče slovanske Evrope. Njen vodilni kulturni položaj se je še okrepil z iznajdbo cirilice, po kateri se je literatura stari bolgarščini kmalu začela širiti proti severu. Stara bolgarščina je postala lingua franca vzhodne Evrope, kjer je postala znana kot stara cerkvena slovanščina.^[10][11] Leta 927 je bil ustanovljen in uradno priznan popolnoma neodvisen Bolgarski patriarhat. Sredi 10. stoletja se je kot reakcija na bizantinske vplive v Cerkvi v Bolgariji rodila vplivna sekta bogomilov.

1. ↑ Jean W. Sedlar: A history of East Central Europe: East Central Europe in the Middle Ages. [1]
2. ↑ Richard A. Fletcher: The barbarian conversion: from paganism to Christianity, University of California Press, 1999, ISBN 0-520-21859-0, str. 338- [2]
3. ↑ Francisco Rodríguez Adrados: A history of the Greek language: from its origins to the present, BRILL, 2005, ISBN 90-04-12835-2, str. 265. [3]
4. ↑ Greek East and Latin West: the church, AD 681-1071, St Vladimir's Seminary Press, 2007, ISBN 0-88141-320-8, str. 180. [4]
5. ↑ John Van Antwerp Fine, The early medieval Balkans: a critical survey from the sixth to the late twelfth century, University of Michigan Press, 1991, ISBN 0-472-08149-7, str. 106.[5]
6. ↑ Florin Curta, Roman Kovalev: The other Europe in the Middle Ages: Avars, Bulgars, Khazars, and Cumans, BRILL, 2008, ISBN 90-04-16389-1, str. 350-351. .
7. ↑ Матанов, Христо (2014). В търсене на средновековното време. Металният път на българите (VII – XV в.). ИК Гутенберг. ISBN 9786191760183.
8. ↑ Michael Angold, The Byzantine Empire, 1025-1204: A political history, Longman, New York, 1997, 2. izdaja, ISBN 0-582-29468-1.
9. ↑ Norwich 1998 harvnb error: no target: CITEREFNorwich1998 (pomoč)
10. ↑ Schenker, Alexander (1995). The Dawn of Slavic. Yale University Press. str. 185–186 in 189–190.
11. ↑ Benjamin W. Fortson. Indo-European Language and Culture: An Introduction, str. 374.