Rimska Italija

Italija (latinsko Italia) je bila osrednja pokrajina rimske države vse do pozne antike in je v njej dolgo uživala poseben, privilegiran položaj. Obsegala je Apeninski polotok, Padsko nižino, Istro in zahodni del današnje Slovenije.

Pomen pojma Italija se je spreminjal. Na začetku je pomenil samo današnjo srednjo in južno Italijo brez otokov Sicilije in Sardinije. Severni del današnje Italije je bil od začetka 3. stoletja pr. n. št. organiziran kot provinca Cisalpska Galija (Gallia Cisalpina), ki jo je v Italijo vključil šele Oktavijan leta 42 pr. n. št. Upravno je celotno Italijo razdelil na deset regij (regiones).

Italija je v vsej rimski zgodovini uživala največjo blaginjo, bila gospodarsko in kulturno najbolj razvita in uživala vse ugodnosti "Rimskega miru". Kriza tretjega stoletja in vse večji pritisk barbarov sta prizadeli tudi Italijo. Začela je izgubljati svoj primat v primerjavi z drugimi provincami, predvsem s tistimi na vzhodu cesarstva. Z upravnimi reformami cesarja Dioklecijana ob koncu 3. stoletja je bila Italija pravno izenačena z drugimi rimskimi pokrajinami. Cesar Konstantin Veliki je prestolnico cesarstva prestavil v Konstantinopel. Italija je tudi po delitvi cesarstva, v kateri je pripadla njegovemu zahodnemu delu, po njegovem dokončnem propadu in pod vladavino ostrogotskih kraljev in za njimi Bizantincev obdržala svojo edinstveno upravno strukturo. Vdor Langobardov leta 553 je privedel do oblikovanja novih političnih subjektov na ozemlju Italije in politične neenotnosti, ki se je končala šele po združitve Italije v drugi polovici 19. stoletja.