Samostan

Samostan je ustanova posvečenega življenja. Tja se umaknejo posamezniki in posameznice, da bi svoje življenje posvetili nekemu višjemu cilju (npr. Bogu). Zaobljuba čistosti oziroma zaveza k spolni vzdržnosti (celibat) je po navadi del tovrstnega življenja - tudi zato so samostani deljeni na moške in ženske. Različna poslanstva samostanskih skupnosti, njihove specifične potrebe in seveda naravno ter kulturno okolje vplivajo tudi na arhitekturo samostana. Vselej pa samostani nudijo prostore za bivanje redovnikov/redovnic in prostore, kjer le-ti opravljajo svoje poslanstvo.

V skladu z zgoraj omenjeno trditvijo, da način življenja redovne skupnosti neposredno vpliva tudi na samo arhitekturno zasnovo samostana, je za razumevanje slednje treba poznati vsaj osnove načina življenja menihov in nun. Če poznamo razliko med puščavniki in cenobiti, lažje razumemo različne zasnove samostanov enih in drugih. Velja omeniti, da puščavniški menihi samostana načeloma ne potrebujejo, saj je njihovo življenje v osami proč od ljudi, kljub temu pa obstajajo primeri skupin puščavniških menihov, ki so sicer živeli vsak v svoji hiši, oddaljeni od drugih, sobotno in nedeljsko bogoslužje pa so opravljali na skupnem mestu. Ta zgled so na neki način obudili kartuzijani, a o tem malo kasneje. Drugi, pogostejši način življenja v samostanu je ti. cenobitski ali cenobitični (iz gr. Koinos bios = skupno življenje), pri katerem redovniki ali redovnice bivajo pod eno streho, skupaj delajo, jedo in molijo. Pomembna dejavnika sta še poslanstvo samostanske skupnosti (npr. izobraževanje, dušno pastirstvo, molitev, študij, skrb za uboge...) in vprašanje načina preživljanja samostana (samostani, ki se preživljajo npr. z obdelovanjem zemlje, potrebujejo prostore za shranjevanje opreme, orodja, pridelka itd.).