Sasanidsko cesarstvo

Sasanidsko cesarstvo
Ērānshahr[1]
224–651
Največji obseg Sasanidskega cesarstva pod Kozravom II.
Največji obseg Sasanidskega cesarstva pod Kozravom II.
Glavno mesto
Skupni jezikisrednje perzijski[3]
srednje armenski[4]
Religija
zoroastrstvo,
(tudi babilonsko mnogoboštvo, manihejstvo, hinduizem, budizem, krščanstvo, mandeizem, judaizem)
Vladafevdalna monarhija[5]
šahinšah 
• 224–241
Ardašir I. (prvi)
• 632–651
Jazdegerd III. (zadnji)
Zgodovinska dobapozna antika
• bitka za Hormozdgān
28. april 224
• bizantinsko–sasanidska vojna (rimsko-perzijska vojna)
602–628
• državljanska vojna[6]
628-632
• muslimanska zasedba Perzije
633–651
• padec Sasanidskega imperija
651
Površina
6216.600.000 km2
Predhodnice
Naslednice
Partsko cesarstvo
Indo-Skiti
Kušansko cesarstvo
Kraljevina Armenija (antika)
Lahmidi
Rašidunski kalifat
Dabujidi
Masmugani iz Damavanda
Bavandska dinastija
Danes del
Opozorilo predogleda: Stran uporablja Predloga:Infopolje Država z neznanim parametrom »continent«
Opozorilo predogleda: Stran uporablja Predloga:Infopolje Država z neznanim parametrom »country«
Opozorilo predogleda: Stran uporablja Predloga:Infopolje Država z neznanim parametrom »region«

Sasanidsko cesarstvo, uradno Cesarstvo Irancev (srednjeperzijsko 𐭠𐭩𐭥𐭠𐭭𐭱𐭲𐭥𐭩 Ērānshahr),[8] za zgodovinarje Novoperzijsko cesarstvo,[9] je bilo zadnje perzijsko cesarstvo pred prihodom islama sredi 7. stoletja n. št. Ime je dobilo po Sasanidski dinastiji, najdlje vladajoči perzijski vladarski hiši,[10][11] in trajalo več kot štiri stoletja od leta 224 do 651 n. št. Nasledilo je Partsko cesarstvo in v pozni antiki iz Perzije ponovno naredilo velesilo, enakovredno sosednjemu rivalskemu Rimskemu-Bizantinskemu cesarstvu.[12][13][14]

Cesarstvo je ustanovil Ardašir I., lokalni iranski vladar, ki je prišel na oblast v Partskem cesarstvu, oslabelem zaradi notranjih sporov in vojn z Rimom. Po porazu zadnjega partskega šahinšaha Artabana IV. v bitki pri Hormizdeganu leta 224 je ustanovil Sasanidsko dinastijo in začel načrtovati obnovo zapuščine Ahemenidskega cesarstva s širjenjem iranskega ozemlja. Sasanidsko cesarstvo je v svojem največjem obsegu zajemalo ves sedanji Iran in Irak in se raztezalo od vzhodnega Sredozemlja, vključno z Anatolijo in Egiptom, do Pakistana in od dela južne Arabije do Kavkaza in centralne Azije. Po legendi je bil prapor Sasanidskega cesarstva Derafš Kaviani.[15]

Sasanidsko obdobje se šteje za višek iranske zgodovine[16] in do neke mere višek iranske kulture pred muslimansko osvojitvijo in posledično islamizacijo. Sasanidi so bili strpni do različnih verstev in kultur svojih podložnikov. Razvili so zapleteno centralizirano državno upravo in obnovili zoroastrstvo kot legalistično in združevalno silo svoje oblasti. Gradili so mogočne spomenike in javne zgradbe in podpirali kulturne in izobraževalne ustanove. Kulturni vpliv cesarstva je segal preko njegovih meja, tudi v zahodno Evropo,[17] Afriko,[18] Kitajsko in Indijo[19] in pomagal oblikovati evropsko in azijsko srednjeveško umetnost.[20] Perzijska kultura je postala osnova za veliko islamskih kultur in vplivala na umetnost, arhitekturo, glasbo, književnost in filozofijo po celotnem islamskem svetu.[21]

Kulminacija iransko-bizantinskega spora v 7. stoletju je privedla do velikih vojnih, demografskih in gospodarskih izgub na obeh straneh, kar je Arabcem, združenim pod islamom, odprlo pot k osvojitvi sasanidskega in bizantinskega ozemlja. Zadnji sasanidski šah Jazdegerd III. je bil ubit leta 651 in dinastija je uradno prenehala obstajati. Njegov sin Peroz je zbežal na kitajski dvor. Padec Sasanidov je pomenil konec staroveškega obdobja iranske zgodovine in začetek 200 letne dominacije Rašidunskega kalifata. Prve srednjeveške iranske dinastije (Tahiridi, Samanidi, Safaridi) so se pojavile v Horasanu na začetku 9. stoletja.

  1. Book Pahlavi spelling: }}
  2. »CTESIPHON – Encyclopaedia Iranica«. Iranicaonline.org. Pridobljeno 16. decembra 2013.
  3. Encyclopedia of the Peoples of Africa and the Middle East, Vol.1, Ur. Jamie Stokes. Infobase Publishing, 2009. str. 601.
  4. Chyet, Michael L. (1997). Afsaruddin, Asma; Krotkoff, Georg; Zahniser, A.H. Mathias (ur.). Humanism, Culture, and Language in the Near East: Studies in Honor of Georg Krotkoff. Eisenbrauns. str. 284. ISBN 9781575060200.
  5. http://books.google.dk/books?id=sP_hVmik-QYC&pg=PA179&dq=encyclopedia+islam+khusraw&hl=da&sa=X&ei=B-LGUsf8DYnR4QT-loGgBg&ved=0CEcQ6AEwAw#v=onepage&q=encyclopedia%20islam%20khusraw&f=false
  6. Parvaneh Pourshariati, Decline and Fall of the Sasanian Empire: The Sasanian-Parthian Confederacy and the Arab Conquest of Iran, I.B. Tauris, 2008. (str. 4)
  7. Security and Territoriality in the Persian Gulf: A Maritime Political Geography by Pirouz Mojtahed-Zadeh, page 119
  8. MacKenzie, D. N. (2005). A Concise Pahlavi Dictionary. London & New York: Routledge Curzon. str. 120. ISBN 978-0-19-713559-4.
  9. Fattah, Hala Mundhir (2009). A Brief History of Iraq. Infobase Publishing. str. 49. ISBN 978-0-8160-5767-2.
  10. Wiesehofer 1996.
  11. A Brief History. Culture of Iran. Arhivirano iz izvirnika 21. novembra 2001. Pridobljeno 11. septembra 2009.
  12. Shapur Shahbazi 2005.
  13. Norman A. Stillman. The Jews of Arab Land. str. 22 Jewish Publication Society, 1979. ISBN 0827611552.
  14. International Congress of Byzantine Studies Proceedings of the 21st International Congress of Byzantine Studies, London, 21–26. August 2006, Volumes 1–3. str. 29. Ashgate Pub Co, 30. september 2006. ISBN 075465740X.
  15. Khaleghi-Motlagh, Derafš-e Kāvīān.
  16. Hourani, str. 87.
  17. Will Durant. Age of Faith. Simon and Schuster, 1950. str. 150.
  18. "Transoxiana 04: Sasanians in Africa". Transoxiana.com.ar. Pridobljeno 16. decembra 2013.
  19. Sarfaraz, str. 329–330.
  20. "Iransaga: The art of Sassanians". Artarena.force9.co.uk. Pridobljeno 16. decembra 2013.
  21. Abdolhossein Zarinkoob. Ruzgaran: tarikh-i Iran az aghz ta saqut saltnat Pahlvi. str. 305.

From Wikipedia, the free encyclopedia · View on Wikipedia

Developed by razib.in