Sedmo pismo (Platon)

Sedmo pismo iz sklopa trinajstih ohranjenih Platonovih pisem velja za zgodovinsko najbolj konsistentno in filozofsko pomembno. Argumenti proti pristnosti sedmega pisma se omejujejo na odsotnost omenjanja v ostalih antičnih virih in na filozofski odlomek o petih stopnjah védenja, ki se pojavi samo v tem pismu. Argumenti, ki potrjujejo pristnost pisma, zagovarjajo usklajenost odlomka o petih stopnjah védenja s širšim Platonovim opusom, prav tako pa sta močan argument za pristnost računalniško podprte stilometrične analize in zanesljivost zgodovinskih referenc^[1]. Platonovo sedmo pismo velja za zanesljiv vir Platonovih političnih ambicij in neuspehov, ko je hotel svojo zapisano politično filozofijo udejanjiti še v praksi.

Naslovniki pisma so pristaši umorjenega Platonovega prijatelja Diona, ki je bil umorjen leta 354 ali 353 pr. n. št. Dion, filozofsko izobraženi dvorni svetovalec in najbližji zaupnik sirakuškega tirana Dionizija Starejšega je leta 389 pr. n. št. povabil Platona, ki se je takrat mudil v gosteh pri pitagorejcih v Tarentu. Pismo predstavlja zgoščeno retrospektivo in evalvacijo Platonovih uspehov ter neuspehov politično-filozofskega angažiranja na sirakuškem dvoru. Tiranski model politične ureditve je štel Platon za primernega za uresničitev svoje politične vizije filozofov-vladarjev^[2]. Sedmo pismo lahko v grobem razdelimo na dva dela: na biografski in na filozofski del.

1. ↑ Kocijančič, uvodna beseda k Platonovim pismom, str. 1644; v nadaljevanju je uporabljen isti vir, tj. prva knjiga Corpusa Platonicuma.
2. ↑ Odlomek 326b:»Človeški rodovi se pač ne bodo osvobodili zla, dokler do vodilnih političnih položajev ne pride rod tistih, ki filozofirajo res pravilno in resnično, ali dokler rod tistih, ki gospodujejo v polisih, po neki božanski usodi ne začne resnično filozofirati«. Isto v odlomku v 5. knjigi Države, 473c-e .