Skandij

Skandij, ₂₁Sc

Skandij
Izgovarjava	IPA: [ˈskaːndij]
Videz	srebrno bel
Standardna atomska teža Ar, std(Sc)	7001449559080000000♠44,955908(5)[1]
Skandij v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson – ↑ Sc ↓ Y kalcij ← skandij → titan (element)
Vrstno število (Z)	21
Skupina	skupina 3
Perioda	perioda 4
Blok	blok d
Razporeditev elektronov	[Ar] 3d1 4s2
Razporeditev elektronov po lupini	2, 8, 9, 2
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	trdnina
Tališče	1541 °C
Vrelišče	2836 °C
Gostota (blizu s.t.)	2,985 g/cm3
v tekočem stanju (pri TT)	2,80 g/cm3
Talilna toplota	14,1 kJ/mol
Izparilna toplota	332,7 kJ/mol
Toplotna kapaciteta	25,52 J/(mol·K)
Parni tlak P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k pri T (°C) 1.372 1.531 1.733 1.993 2.340 2.828
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	0,[2] +1,[3] +2,[4] +3 (amfoterni oksid)
Elektronegativnost	Paulingova lestvica: 1,36
Ionizacijske energije	1.: 633,1 kJ/mol 2.: 1235,0 kJ/mol 3.: 2388,6 kJ/mol (več)
Atomski polmer	empirično: 162 pm
Kovalentni polmer	170±7 pm
Van der Waalsov polmer	211 pm
Spektralne črte skandija
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	prvobitno
Kristalna struktura	​heksagonalna gosto zložena (hgz)
Temperaturni raztezek	α, poly: 10,2 µm/(m⋅K) (pri sobni temperaturi)
Toplotna prevodnost	15,8 W/(m⋅K)
Električna upornost	α, poly: 562 nΩ⋅m (pri s.t., izračunano)
Magnetna ureditev	paramagnetik
Magnetna susceptibilnost	+315,0·10−6 cm3/mol (292 K)[5]
Youngov modul	74,4 GPa
Strižni modul	29,1 GPa
Stisljivostni modul	56,6 GPa
Poissonovo razmerje	0,279
Trdota po Brinellu	736–1200 MPa
Številka CAS	7440-20-2
Zgodovina
Poimenovanje	po Skandinaviji
Prediction	Dimitrij Ivanovič Mendelejev (1871)
Odkritje in prva izolacija	Lars Fredrik Nilson (1879)
Najpomembnejši izotopi skandija
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 44m2Sc sint. 58,61 h IT 44Sc γ 44Sc ε 44Ca 45Sc 100% stabilen 46Sc sint. 83,79 d β− 46Ti γ – 47Sc sint. 80,38 d β− 47Ti γ – 48Sc sint. 43,67 h β− 48Ti γ –
Kategorija: Skandij prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Skandij je kemični element s simbolom Sc in atomskim številom 21. Srebrno bel kovinski element d-bloka je bil v preteklosti uvrščen med redkozemeljske elemente ^[6] skupaj z itrijem in lantanidi . Odkrili so ga leta 1879 s spektralno analizo mineralov euksenit in gadolinit iz Skandinavije .

Skandij je prisoten v večini nahajališč redkozemeljskih in uranovih spojin, vendar ga iz teh rud pridobivajo le v nekaj rudnikih po vsem svetu. Zaradi nizke razpoložljivosti in težav pri pripravi kovinskega skandija, ki je bil prvič opravljen leta 1937, se uporabe za skandij razvijajo šele v sedemdesetih letih, ko so odkrili pozitivne učinke skandija na aluminijeve zlitine, ki ostaja njegova edina glavna uporaba. Svetovna trgovina s skandijevim oksidom znaša 15–20 ton na leto. ^[7]

Lastnosti skandijskih spojin so vmesne med lastnostmi aluminija in itrija . Obstaja diagonalno razmerje med obnašanjem magnezija in skandija, podobno kot med berilijem in aluminijem. V kemičnih spojinah elementov iz skupine 3 je prevladujoče oksidacijsko stanje +3.

1. ↑ Meija, Juris; in sod. (2016). »Atomic weights of the elements 2013 (IUPAC Technical Report)«. Pure and Applied Chemistry. 88 (3): 265–91. doi:10.1515/pac-2015-0305.
2. ↑ F. Geoffrey N. Cloke; Karl Khan; Robin N. Perutz (1991). »η-Arene complexes of scandium(0) and scandium(II)«. J. Chem. Soc., Chem. Commun. (19): 1372–1373. doi:10.1039/C39910001372.
3. ↑ Smith, R. E. (1973). »Diatomic Hydride and Deuteride Spectra of the Second Row Transition Metals«. Proceedings of the Royal Society of London. Series A, Mathematical and Physical Sciences. 332 (1588): 113–127. Bibcode:1973RSPSA.332..113S. doi:10.1098/rspa.1973.0015. S2CID 96908213.
4. ↑ McGuire, Joseph C.; Kempter, Charles P. (1960). »Preparation and Properties of Scandium Dihydride«. Journal of Chemical Physics. 33 (5): 1584–1585. Bibcode:1960JChPh..33.1584M. doi:10.1063/1.1731452.
5. ↑ Weast, Robert (1984). CRC, Handbook of Chemistry and Physics. Boca Raton, Florida: Chemical Rubber Company Publishing. str. E110. ISBN 0-8493-0464-4.
6. ↑ IUPAC Recommendations, NOMENCLATURE OF INORGANIC CHEMISTRY
7. ↑ »Mineral Commodity Summaries 2020« (PDF). US Geological Survey Mineral Commodities Summary 2020. US Geological Survey. Pridobljeno 10. februarja 2020.