Smrt (latinsko mors) je nepovratno prenehanje bioloških procesov, ki vzdržujejo organizem pri življenju, torej konec življenja. Natančno pa pojava še ne znamo opredeliti, saj je neločljivo povezan z definicijo življenja, ki prav tako ni določena. Pri sesalcih se ob smrti zaustavi srce, preneha dihanje in prekine se aktivnost osrednjega živčnega sistema. Temu hitro sledi proces razkroja organskih snovi, ki ga sestavljajo. Vendar denimo zaustavitev delovanja srca in dihanja ne pomeni nujno smrti človeka - klinična smrt, kot ji pravimo, na račun sodobnih tehnik oživljanja ni vedno nepovratna.[1] V medicini tako razglasijo smrt človeka šele po določenem času od trenutka smrti, ko je jasno, da je prenehanje življenjskih funkcij nepovratno - torej »za nazaj«.[1][2] Smrt je lahko posledica naravnih procesov staranja, bolezni ali hude poškodbe.
Zavedanje lastne umrljivosti že od pradavnine buri človekovo domišljijo in ima osrednje mesto v umetnosti ter religijah. Vsaka kultura ima običaje ravnanja z ostanki umrlih, ki izkazujejo njen odnos do smrti - različne načine pokopa, kremacije idr. Sodeč po arheoloških ostankih segajo ti običaji vsaj 70.000 let v zgodovino, v srednji paleolitik, in zaznamujejo začetek simbolnega razmišljanja pri sodobnem človeku.[3] Po različnih prepričanjih se duša oz. zavest ob smrti loči od materialnega telesa, nakar se bodisi vrne v novo telo (reinkarnacija), bodisi združi z bogom ali pa preneha obstajati. Smrt so zahodni umetniki od nekdaj upodabljali kot okostnjaka s koso, včasih pa je bil okostnjak oblečen v kuto s kapuco preko glave. Motiv mrtvaškega plesa simbolično sporoča, da je smrt za vsakogar enaka, ne glede na status, ki ga je užival za časa življenja.