Sojuz (rusko Союз – zveza, GRAU indeks 11A511) je družina raket za enkratno uporabo. Razvil jo je konstrukcijski biro OKB-1, izdeloval pa CSKB-Progres v Samari, Rusija. Sojuz je sicer tudi vesoljsko plovilo, ki se ga izstreljuje s to istoimensko raketo. Po trditvi Evropske vesoljske agencije je Sojuz najbolj številčno uporabljana vesoljska raketa.[1] Od upokojitve Space Shuttla leta 2011, pa do leta 2020, ko je vesoljsko vozilo Dragon podjetja SpaceX poneslo posadko na Mednarodno vesoljsko postajo so bile rakete Sojuz edini način za prevažanje človeške posadke.
Sojuz se uporablja za izstrelitev človeških posadk z istoimenskih vesoljskim plovilom Sojuz. Rakete Sojuz se izstreljuje večinoma iz Bajkonurja in kozmodroma Pleseck, v zadnjih letih pa tudi iz izstrelišča Kouorou v Francoski Gvajani. Slednji je bližje ekvatorju, kjer je hitrost rotacije večja, kar omogoča izstrelitev precej večjega tovora na vzhod orientirane orbite.
Vsi Sojuzi uporabljajo za gorivo kerozin (RP-1) in tekoči kisik, izjema je le Sojuz-U2, ki je uporabljal Syntin (varianta RP-1) in tekoči kisik.
Sojuz je razvit iz rakete R-7 "Semjorka", ki mu je po izgledu precej podobna.
Raketo so uvedli leta 1966, izhajala je iz rakete Vostok (rusko: vzhod), ki je oblikovno izhajala iz memdcelinske balistične rakete 8K74 "R-7". Sprva je bil tristopenjska raketa z zgornjo stopnjo Blok I. Pozneje je bila na različici Molnija dodana četrta stopnja za doseg visokoeliptične orbite molnija. Pozneje se je pojavila tudi različica Sojuz-U.[2]
Proizvodnja je na vrhuncu v osemdesetih letih znašala šestdeset raket letno. Sojuz je postal najbolj številčno uporabljana raketa z več kot 1700 izstrelitvami, precej več kot druge rakete. Dizajn je zelo star, vendar zanesljiv in poceni.
V devetdesetih letih so predelali Sojuz z zgornjo stopnjo Fregat. Motor za Fregat je razvil NPO Lavočkin iz potisnega modula na medplanetarni sondi Fobos.
{{navedi splet}}
: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)