Sufizem

Asketske skupnosti v islamu so od 8. stoletja dalje skušale preprečiti grozeče propadanje verskih vrednot. Njihovi člani so si nadeli spokorniška oblačila iz volne (suf) in pridigali pravi pomen verzov iz Korana. Ljudje so jih zaradi oblačil kmalu začeli imenovati sufisti. Pripadniki sufističnih redov in samotarski potujoči islamski beraški redovniki se imenujejo derviši; derviš je beseda perzijskega izvora in pomeni berača. Eden od ustanoviteljev sufizma je bil Hasan Al Basri (643-728) in njegov naj bi bil izrek: »Kdor pozna boga, ga ljubi. Kdor pozna svet, se mu odpove«.

Mistična smer, ki so jo uvedli sufisti, je privedla do hudega konflikta s prevladujočo teologijo. Sufisti so se, v nasprotju s pravovernimi teologi, ki so zahtevali spoštovanje islamskih dolžnosti in zakonov (šaira), zlasti brezpogojno pokorščino bogu, sklicevali na mesto v Koranu, ki omenja ljubezen med bogom in ljudmi. Prepričani so, da je treba poleg razumevanja Korana skušati zlasti uresničiti skrito sporočilo - tudi tisto med vrsticami. S svojim življenjem hočejo udejanjiti predanost bogu, kar je pravi pomen besede islam (arabsko predanost), in želijo, kot mistiki v vseh verstvih, neposredno izkusiti boga. Njihova pot vodi k stanju, ko v svoji najglobji notranjosti ne bodo več ločeni od boga. Za privržence tega nauka je bil prvi ustanovitelj islama, Mohamed, prvi sufi tega sveta, saj je bilo njegovo življenje popolnoma prežeto z bogom.

Sufiji so razvili sistem, ki je omogočal postopno zamaknjenost, s katero naj bi dosegli »odrešujoče vedenje« (ma'rifa)

Osnovno načelo sufizma je Kako naj pomagam vsem ljudem na svetu ne glede na vero.


From Wikipedia, the free encyclopedia · View on Wikipedia

Developed by Tubidy