Sveto rimsko cesarstvo

Sveto rimsko cesarstvo Sacrum Imperium Romanum (latinsko) Heiliges Römisches Reich (nemško)
800/962[a]–1806
Cesarski orel Grb (ok. 1433-ok. 1450)
Zemljevid Svetega rimskega cesarstva z mejami iz 972 ter vrisanimi Kranjsko, Koroško in Istrsko marko
Status	cesarstvo
Glavno mesto	Rim (de jure) kronanje cesarja Svetega rimskega cesarsva Aachen (800–1562) 800–888 (kot gl.mesto) 800–1562 (kronanje kralja Nemčije) Palermo (1194–1254) (od dedovanja Henrik VI, dednega naslova Kraljevine Sicilija do padca dinastije Hohenstaufen)[2][3][4] Innsbruck (1508–1519) Sedež Hofkammer and the Court Chancery[5][6] Dunaj (ca. 1550s–1583, 1612–1806) Sedež Habsburžanov[7][8][9][10] (sedež Cesarskega dvornega sveta od 1497, cesarska rezidenca od 1556)[11] Frankfurt (1562–1806) izvolitev in kronanje Praga (1583–1612) [12][13] Regensburg (1594–1806) Reichstag od 1594, Immerwährender Reichstag od 1663[b] Wetzlar (1689–1806) Cesarsko komorno sodišče
Skupni jeziki	latinščina, nemščina, mnogo drugih
Religija	rimskokatolicizem, luteranizem, kalvinizem
Vlada	monarhija
Cesar
• 800 - 814	Karel Veliki
• 1792 - 1806	Franc II.
Zakonodajalec	Državni zbor
Zgodovinska doba	srednji vek do zgodnji novi vek
• kronanje Karla Velikega	25. december 800 962
• Verdunska pogodba	843
• kronanje Otona I.	2. februar 962
• Augsburški mir	25. september 1555
• Vestfalski mir	1648
• ukinitev	12. julij 1806
Predhodnice Naslednice Frankovsko cesarstvo Renska konfederacija Avstrijsko cesarstvo Prusija
Danes del	Belgija  Češka  Francija  Hrvaška  Italija  Madžarska  Nemčija  Nizozemska  Poljska  Slovaška  Slovenija

Sveto rimsko cesarstvo (latinsko Sacrum Romanum Imperium, nemško Heiliges Römisches Reich), po letu 1512 znano tudi kot Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda, je bila politična entiteta^[14] v zahodni, srednji in južni Evropi, ki se je razvila v zgodnjem srednjem veku in trajala do ukinitve med napoleonskimi vojnami leta 1806.^[15]

Od ustoličenja Otona I. leta 962 do 12. stoletja je bilo cesarstvo najmočnejša monarhija v Evropi.^[16] Delovanje države je bilo odvisno od harmoničnega (konsenzualnega)^[17] sodelovanja med monarhom in vazali.^[18] V obdobju Salijcev je bila ta harmonija motena.^[19] Cesarstvo je doseglo vrh ozemeljske širitve in moči pod Staufovci (Hohenstaufen) sredi 13. stoletja. Prekomerna razširitev je povzročila tudi delni propad cesarstva.^[20][21]

25. decembra 800 je papež Leon III. kronal frankovskega kralja Karla Velikega za cesarja in oživil naslov več kot tri stoletja po padcu starodavnega Zahodnega rimskega cesarstva leta 476.^[22] V teoriji in diplomaciji so cesarji veljali za primus inter pares, prve med enakimi, se pravi med drugimi katoliškimi monarhi po Evropi.^[23] Naslov se je nadaljeval v karolinški rodbini do leta 888 in od 896 do 899, nato pa so ga italijanski vladarji izpodbijali v vrsti državljanskih vojn do smrti zadnjega italijanskega kandidata Berengarja I. leta 924. Naslov je bil ponovno oživljen leta 962, ko je papež Janez XII. za cesarja okronal nemškega kralja Otona I., ki se je predstavil kot naslednik Karla Velikega^[24] in začel neprekinjen obstoj cesarstva več kot osem stoletij.^[25][26][c]

Nekateri zgodovinarji kot začetek cesarstva omenjajo kronanje Karla Velikega,^[28][29] medtem ko drugi za začetek štejejo kronanje Otona I.^[30][31] Za ustanovitelja cesarstva se včasih šteje tudi Henrik I. Nemški, znan tudi kot Henrik Ptičar (vladal 919–936),^[32] ustanovitelj srednjeveške nemške države.^[33] Sodobno zgodovinopisje daje prednost Otonu kot resničnemu ustanovitelju cesarstva.^[34] Strokovnjaki ob tem upoštevajo razvoj institucij in načel, ki tvorijo cesarstvo, ter opisujejo postopno prevzemanje cesarskega naslova in njegove vloge.^[35][28]

Izraz Sveto rimsko cesarstvo ni bil uporabljen vse do 13. stoletja,^[36] vendar je cesarjeva legitimnost vedno temeljila na načelu translatio imperii, se pravi da je vrhovna oblast podedovana od starih rimskih cesarjev.^[35] Cesar je bil tradicionalno izvoljen preko večinoma nemških volilnih knezov.

V zadnji fazi vladavine cesarja Friderika III. (vladal 1452–1493) se je začela reforma cesarstva, ki se je večinoma uresničila med vladavino Maksimilijana I. (od leta 1486 rimski kralj, od leta 1493 edini vladar in od leta 1508 do njegove smrti leta 1519 cesar Svetega rimskega cesarstva). Cesarstvo se je preoblikovalo v Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda. V tem času je cesarstvo pridobilo večino svojih institucij, ki so delovale neprenehoma do njegovega dokončnega propada v 19. stoletju.^[37][38] Reforma cesarstva je bila uspešna, morda tudi na račun reforme Cerkve.^[39]

Po besedah Bradyja mlajšega je cesarstvo po reformi postalo politično telo izjemne dolgoživosti in stabilnosti ter je »v nekaterih pogledih spominjalo na monarhične države zahodne vrste, v drugih pa na ohlapno integrirane, volilne monarhije vzhodne osrednje Evrope«. Nova korporativna nemška nacija se je, namesto da bi preprosto ubogala cesarja, z njim pogajala.^[40][41]

Cesarstvo je 6. avgusta 1806 razpustil cesar Franc II., potem ko je mesec pred tem francoski cesar Napoleon I. ustanovil Rensko zvezo.

Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=lower-alpha> oznake ali predloge {{efn}} na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=lower-alpha}}  ali predloge {{notelist}} (glej stran pomoči).

1. ↑ von Aretin, Karl Otmar Freiherr (31. december 1983). Schieder, Theodor; Brunn, Gerhard (ur.). »Das Reich ohne Hauptstadt? Die Multizentralitat der Hauptstadtfunktionen im Reich bis 1806«. Hauptstädte in europäischen Nationalstaaten: 5–14. doi:10.1515/9783486992878-003. ISBN 9783486992878.
2. ↑ »UNIO REGNI AD IMPERIUM in "Federiciana"«. Treccani.it. Pridobljeno 4. maja 2022.
3. ↑ »Enrico Vi, Re Di Sicilia E Imperatore In "Federiciana"«. Treccani.it. Pridobljeno 4. maja 2022.
4. ↑ Lorem ipsum. »Federico Ii Di Svevia, Imperatore, Re Di Sicilia E Di Gerusalemme, Re Dei Romani In "Federiciana"«. Treccani.it. Pridobljeno 4. maja 2022.
5. ↑ Brady 2009, str. 211.
6. ↑ Pavlac & Lott 2019, str. 249.
7. ↑ Wissenschaften, Neuhausener Akademie der (14. julij 2021). Beiträge zur bayerischen Geschichte, Sprache und Kultur (v nemščini). BoD – Books on Demand. str. 106. ISBN 978-3-00-069644-2. Pridobljeno 6. februarja 2022.
8. ↑ Schmitt, Oliver Jens (5. julij 2021). Herrschaft und Politik in Südosteuropa von 1300 bis 1800 (v nemščini). Walter de Gruyter GmbH & Co KG. str. 659. ISBN 978-3-11-074443-9. Pridobljeno 6. februarja 2022.
9. ↑ Buchmann, Bertrand Michael (2002). Hof, Regierung, Stadtverwaltung: Wien als Sitz der österreichischen Zentralverwaltung von den Anfängen bis zum Untergang der Monarchie (v nemščini). Verlag für Geschichte und Politik. str. 37. ISBN 978-3-486-56541-6. Pridobljeno 6. februarja 2022.
10. ↑ Klopstock, Friedrich Gottlieb (1974). Werke und Briefe: historisch-kritische Ausgabe (v nemščini). W. de Gruyter. str. 999. Pridobljeno 6. februarja 2022.
11. ↑ Pihlajamäki, Heikki; Dubber, Markus D.; Godfrey, Mark (4. julij 2018). The Oxford Handbook of European Legal History (v angleščini). Oxford University Press. str. 762. ISBN 978-0-19-108838-4. Pridobljeno 6. februarja 2022.
12. ↑ Johnston, William M. (23. marec 1983). The Austrian Mind: An Intellectual and Social History, 1848–1938 (v angleščini). University of California Press. str. 13. ISBN 978-0-520-04955-0. Pridobljeno 6. februarja 2022.
13. ↑ Pavlac & Lott 2019, str. 278.
14. ↑ Coy, Jason Philip; Marschke, Benjamin; Sabean, David Warren (1. oktober 2010). The Holy Roman Empire, Reconsidered (v angleščini). Berghahn Books. str. 2. ISBN 978-1-84545-992-5. Pridobljeno 6. februarja 2022.
15. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani EB.HRE, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
16. ↑ Peters, Edward (1977). Europe: the World of the Middle Ages (v angleščini). Prentice-Hall. str. 418. ISBN 978-0-13-291898-5. Pridobljeno 6. februarja 2022.
17. ↑ Schneidmüller, Bernd (2000). "Konsensuale Herrschaft. Ein Essay über Formen und Konzepte politischer Ordnung im Mittelalter". V Heinig, Paul-Joachim; Jahns, Sigrid; Schmidt, Hans-Joachim; Schwinges, Rainer Christoph; Wefers, Sabine (ur.). Reich, Regionen und Europa in Mittelalter und Neuzeit (nemško). Berlin: Duncker & Humblot. str. 53–87. doi:10.11588/heidok.00012062.
18. ↑ Weiler, Björn K. U.; MacLean, Simon (2006). Representations of Power in Medieval Germany 800-1500. str. 126. ISBN 978-2-503-51815-2. Pridobljeno 9. marca 2022.
19. ↑ Loud, Graham A.; Schenk, Jochen (6. julij 2017). The Origins of the German Principalities, 1100-1350: Essays by German Historians (v angleščini). Taylor & Francis. str. 49. ISBN 978-1-317-02200-8. Pridobljeno 9. marca 2022.
20. ↑ Streissguth, Tom (24. junij 2009). The Middle Ages (v angleščini). Greenhaven Publishing LLC. str. 154. ISBN 978-0-7377-4636-5. Pridobljeno 29. junija 2022.
21. ↑ Wilson 1999, str. 18.
22. ↑ »Charlemagne«. History. 9. november 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. septembra 2022. Pridobljeno 19. septembra 2022.
23. ↑ Breverton 2014, str. 104.
24. ↑ Cantor 1993, str. ;212–215.
25. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Gascoigne, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
26. ↑ Davies 1996, str. ;316–317.
27. ↑ "Nature of the empire".. Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno 15. februarja 2014.
28. ↑ ^{28,0 28,1} Bryce 1899, str. ;2–3.
29. ↑ Heer 1967, str. ;1–8.
30. ↑ Davies 1996, str. ;317, 1246.
31. ↑ Kleinhenz 2004, str. 810.
32. ↑ Pavlac & Lott 2019, str. 229.
33. ↑ Eskildsen, Kasper Risbjerg (24. februar 2022). Modern Historiography in the Making: The German Sense of the Past, 1700-1900 (v angleščini). Bloomsbury Publishing. str. 56. ISBN 978-1-350-27150-0. Pridobljeno 9. marca 2022.
34. ↑ Lotito, Mark A. (16. september 2019). The Reformation of Historical Thought (v angleščini). BRILL. ISBN 978-90-04-34795-3.
35. ↑ ^{35,0 35,1} Whaley 2012a, str. ;17–21.
36. ↑ Garipzanov 2008.
37. ↑ Wilson 2016b, str. 79.
38. ↑ Brady 2009, str. ;104–106.
39. ↑ Brady 2009, str. ;128, 129, 144.
40. ↑ Brady 2009, str. ;128, 129.
41. ↑ Johnson 1996, str. 23.