Tenes

Tenes, ₁₁₇Ts

Tenes
Izgovarjava	IPA: [tenes]
Videz	polmetaličen (predvideno)[1]
Masno število	[294]
Tenes v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson At ↑ Ts ↓ (Usu) livermorij ← tenes → oganeson
Vrstno število (Z)	117
Skupina	skupina 17 (halogeni)
Perioda	perioda 7
Blok	blok p
Razporeditev elektronov	[Rn] 5f14 6d10 7s2 7p5 (napovedano)[2]
Razporeditev elektronov po lupini	2, 8, 18, 32, 32, 18, 7 (predvideno)
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	solid (predvideno)[2][3]
Tališče	350–550 °C (predvideno)[2]
Vrelišče	610 °C (predvideno)[2]
Gostota (blizu s.t.)	7,1–7,3 g/cm3 (ekstrapolirano)[3]
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	(−1), (+1), (+3), (+5) (napovedano)[4][2]
Ionizacijske energije	1.: 742,9 kJ/mol (predvideno)[5] 2.: 1435,4 kJ/mol (predvideno)[5] 3.: 2161,9 kJ/mol (predvideno)[5] (več)
Atomski polmer	empirično: 138 pm (predvideno)[3]
Kovalentni polmer	156–157 pm (ekstrapolirano)[3]
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	umetno
Številka CAS	54101-14-3
Zgodovina
Poimenovanje	po regiji Tennessee
Odkritje	Joint Institute for Nuclear Research, Lawrence Livermore National Laboratory, Vanderbilt University in Oak Ridge National Laboratory (2009)
Najpomembnejši izotopi tenesa
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 293Ts[6] sint. 22 ms α 289Mc 294Ts[7] sint. 51 ms α 290Mc
Kategorija: Tenes prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Tenes je sintetični kemični element s simbolom Ts in atomskim številom 117. Je drugi najtežji znani element in predzadnji element sedme periode periodnega sistema.

Odkritje tenesa je rusko-ameriško sodelovanje uradno objavlilo aprila 2010 v Dubni, Rusija, zaradi česar je do sedaj na zadnje odkriti element. Eden izmed hčerinskih izotopov je bil neposredno ustvarjen leta 2011, kar je delno potrdilo rezultate eksperimenta. Eksperiment je bil uspešno ponovljen z isto skupino leta 2012 in maja 2014, ko jo je potrdila nemško-ameriška skupina. Decembra 2015 je Mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo (IUPAC) in Mednarodna zveza za čisto in uporabno fiziko, ki ocenjujeta trditve o odkritju novih elementov, element prepoznala in rusko-ameriški ekipi dodelila prioriteto. V juniju leta 2016 je IUPAC objavil izjavo, v kateri je zapisal, da so odkritelji predlagali ime tenes po Tennesseeju v ZDA, ime, ki je bilo uradno sprejeto novembra 2016.

Tenes se lahko nahaja na "otoku stabilnosti", konceptu, ki pojasnjuje, zakaj so nekateri supertežki elementi bolj stabilni v primerjavi s splošnim trendom zmanjševanja stabilnosti za elemente po bizmutu v periodnem sistemu. Sintetizirani atomi tenesa imajo razpolovno dobo nekaj deset do sto milisekund. V periodnem sistemu naj bi bil tenes član 17. skupine, člani katere so vsi halogeni. Nekatere njegove lastnosti se lahko zaradi relativističnih učinkov bistveno razlikujejo od lastnosti halogenov. Posledično naj bi bil tenes hlapna kovina, ki niti ne tvori anionov niti ne dosega visokih oksidacijskih stanj. Kljub temu naj bi nekaj ključnih lastnosti, kot je tališče in vrelišče ter prva ionizacijska energija, sledilo trendom halogenov v periodnem sistemu.

1. ↑ Fricke, Burkhard (1975). »Superheavy elements: a prediction of their chemical and physical properties«. Recent Impact of Physics on Inorganic Chemistry. Structure and Bonding. 21: 89–144. doi:10.1007/BFb0116498. ISBN 978-3-540-07109-9. Pridobljeno 4. oktobra 2013.
2. ↑ ^{2,0 2,1 2,2 2,3 2,4} Hoffman, Darleane C.; Lee, Diana M.; Pershina, Valeria (2006). »Transactinides and the future elements«. V Morss; Edelstein, Norman M.; Fuger, Jean (ur.). The Chemistry of the Actinide and Transactinide Elements (3rd izd.). Dordrecht, The Netherlands: Springer Science+Business Media. ISBN 978-1-4020-3555-5.
3. ↑ ^{3,0 3,1 3,2 3,3} Bonchev, D.; Kamenska, V. (1981). »Predicting the Properties of the 113–120 Transactinide Elements«. Journal of Physical Chemistry. 85 (9): 1177–1186. doi:10.1021/j150609a021.
4. ↑ Fricke, Burkhard (1975). »Superheavy elements: a prediction of their chemical and physical properties«. Recent Impact of Physics on Inorganic Chemistry. Structure and Bonding. 21: 89–144. doi:10.1007/BFb0116498. ISBN 978-3-540-07109-9. Pridobljeno 4. oktobra 2013.
5. ↑ ^{5,0 5,1 5,2} Chang, Zhiwei; Li, Jiguang; Dong, Chenzhong (2010). »Ionization Potentials, Electron Affinities, Resonance Excitation Energies, Oscillator Strengths, And Ionic Radii of Element Uus (Z = 117) and Astatine«. J. Phys. Chem. A. 2010 (114): 13388–94. Bibcode:2010JPCA..11413388C. doi:10.1021/jp107411s.
6. ↑ Khuyagbaatar, J.; Yakushev, A.; Düllmann, Ch. E.; in sod. (2014). »⁴⁸Ca+²⁴⁹Bk Fusion Reaction Leading to Element Z=117: Long-Lived α-Decaying ²⁷⁰Db and Discovery of ²⁶⁶Lr«. Physical Review Letters. 112 (17): 172501. Bibcode:2014PhRvL.112q2501K. doi:10.1103/PhysRevLett.112.172501. PMID 24836239.
7. ↑ Oganessian, Yu. Ts.; in sod. (2013). »Experimental studies of the ²⁴⁹Bk + ⁴⁸Ca reaction including decay properties and excitation function for isotopes of element 117, and discovery of the new isotope ²⁷⁷Mt«. Physical Review C. 87 (5): 054621. Bibcode:2013PhRvC..87e4621O. doi:10.1103/PhysRevC.87.054621.